Atlant

V klasični evropski arhitekturi je atlas (znan tudi kot Atlant ali atlantid) podpora, izklesana v obliki človeka, ki lahko prevzame prostor v stebru, slopu ali pilastru in daje vtis, da nosi konstrukcijo. Rimski izraz za takšno kiparsko podporo je telamon. ^[1]

Izraz atlantes je v grščini množina imena Atlas, enega od Titanov, ki je bil prisiljen držati nebo na ramenih za večne čase. Alternativni izraz telamones, prav tako izhaja iz poznejšega mitološkega junaka Telamona, enega od Argonavtov, ki je bil oče Ajanta.

Kariatide je ženska predstavnica te arhitekturne oblike v Grčiji, ženska, ki stoji na mestu vsakega stebra ali slopa. Kariatide najdemo pri zakladnicah v Delfih in Erehteionu na Akropoli v Atenah. Običajno so v jonskem slogu in predstavljajo obredno združenje z boginjo čaščenja. ^[2]

Atlanti izražajo skrajni napor v svoji funkciji, z glavo upognjeno naprej, da zadržujejo težo konstrukcije nad seboj na svojih ramenih, podlakti so pogosto dvignjene da zagotavljajo dodatno podporo, kar zagotavlja arhitekturni motiv.

Atlanti in Kariatide je opisal rimski arhitekt Vitruvij v svoji knjigi^[3], namesto ohranjenih primerov pa posredoval idejo atlanta v renesančnem arhitekturnem besedišču.

1. ↑ Aru-Az, Michael Delahunt, ArtLex Art Dictionary, 1996–2008.
2. ↑ Harris, Cyril M., ed., Illustrated Dictionary of Historic Architecture, Dover Publications, New York, 1983.
3. ↑ Vitruvius, De Architectura, 6.7.6.