Barvni vid

Barvni vid je sposobnost čutila za vid, da razločuje barve – svetlobno sevanje v določenem delu vidnega spektra – neodvisno od jakosti. Osnova za to sposobnost je prisotnost različnih tipov fotoreceptorjev v očesu, ki vsebujejo vidne pigmente, ki najbolje absorbirajo svetlobo različnih valovnih dolžin. Človek in večina drugih živali ima v očesni mrežnici tri tipe fotoreceptorjev, ki izražajo največjo občutljivost na tri različne valovne dolžine svetlobe (pravimo, da imajo trikromatski vid). Informacijo o tem, kateri razred je vzbujen, posreduje vidni živec možganom, kjer na tej podlagi nastane percepcija barve.^[1]

Pri človeku se pigmenti za barvni vid nahajajo na treh tipih čutilnih celic, imenovanih čepnice. Največje občutljivosti tipov so pri valovnih dolžinah 455, 530 in 625 nm, kar približno ustreza modri, zeleni in rdeči barvi. Krivulje občutljivosti se delno prekrivajo, kar pomeni, da nekatere valovne dolžine vzbujajo več kot en tip čepnic, vendar so vrhovi jasno ločeni, občutljivost pa na vsako stran vrha naglo pade.^[1] Poleg čepnic se v človeškem očesu nahaja še drug razred čutilnih celic – paličnice. Te so približno stokrat občutljivejše na svetlobo kot čepnice in imajo prav tako krivuljo občutljivosti z določenim vrhom (okrog 500 nm, kar bi ustrezalo modrozeleni barvi), vendar pa ne prispevajo k barvnemu vidu: njihova aktivnost pride do izraza pri šibki svetlobi, ki ne zadostuje za delovanje čepnic, dojemamo pa jo kot črno-belo (monokromatsko). Ko pa je svetloba dovolj močna za čepnice, so paličnice že povsem nasičene in ne prispevajo k tvorjenju slike. Ta fenomen opisuje t.i. dupleksna teorija vida, ki ločuje fotopični (barvni) vid pri močni in skotopični (črno-bel) vid pri šibki svetlobi.^[2]

Čepnice niso enakomerno porazdeljene po mrežnici. Njihova gostota je daleč največja v rumeni pegi približno v sredini vidnega polja, zato je tam barvni vid najostrejši. Po drugi strani tam ni paličnic, zato objekte, ki oddajajo šibko svetlobo (recimo zvezde) lažje opazimo, če ne gledamo neposredno vanje.^[1]

1. ↑ ^{1,0 1,1 1,2} Randall, David; Burggren, Warren; French, Kathleen (2002). Eckert Animal Physiology (5. izd.). W.H. Freeman & Co. str. 269–271. COBISS 1035599. ISBN 0-7167-3863-5.
2. ↑ Ingram, Norianne T.; Sampath, Alapakkam P.; Fain, Gordon L. (21. julij 2016). »Why are rods more sensitive than cones?«. The Journal of Physiology. 594 (19): 5415–5426. doi:10.1113/jp272556.