Bas kitara

Baskitara

Fender Jazz Bass, narejen v Mehiki (Spredaj in zadaj) Razvrstitev strunsko glasbilo (igrano s prsti ali trzalico) Igralni obseg (standardno uglašena štiristrunska bas kitara) Podobna glasbila električna kitara pokončni bas akustična baskitara

Baskitara (ali pisano narazen: bas kitara)^[1] ali električni bas je električno štiristrunsko glasbilo. Podobna je kitari, le da imaj daljši vrat oz. daljšo menzuro in debelejše strune. Tudi uglasitev je podobna: E, A, D in G so strune od najdebelejše proti najtanjši. Strune električnega basa so uglašene oktavo nižje od standardne kitare in sicer E = 42 Hz; v notnem zapisu se zapisuje oktavo višje kot dejansko zveni. Njihova funkcija v ansamblu, orkestru ali rock zasedbi je ta, da igrajo najnižjo harmonično linijo, ki se imenuje kontrapunkt (ali kontramelodija). Leo Fender je prvo serijsko proizvedeno in najpopularnejšo baskitaro razvil leta 1951 kot nadomestilo za velik, okoren in tedaj že pretih kontrabas – to je bil model Fender Precision Bass. S pomočjo električnega basa se je tudi razvila sodobnejša in predvsem glasnejša glasba, saj kontrabas ni mogel slediti vse glasnejšim bobnom in prvim električnim kitaram ali ohranjati stabilno zvočno sliko v spodnjih registrih pri večjih glasbenih zasedbah (big band). Mnogi električnemu basu pripisujejo vodilno vlogo pri spreminjanju in ustvarjanju novih glasbenih slogov v preteklem stoletju.

1. ↑ SLOVAR slovenskega knjižnega jezika [Elektronski vir] / izdajatelja SAZU in Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. - 2., dopolnjena in deloma prenovljena izd., elektronska objava. - El. knjiga. - Ljubljana : Založba ZRC, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2014.