Bastarni

Bastarni (latinsko Bastarni ali Basternae, starogrško starogrško Βαστάρναι ali starogrško Βαστέρναι, Bastárnai ali Bastérnai) so bili staroveško ljudstvo, ki je bilo od leta 200 pr. n. št. do 300 n. št. naseljeno na ozemlju med Karpati in reko Dneper severno in vzhodno od antične Dakije. Grško-rimski pisci kot vejo Bastarnov omenjajo Pevcine, naseljene v delti Donave.

Etnično in jezikovno so Bastarni verjetno spadali med Kelte, kar potrjujejo tudi najzgodnejši zgodovinarji.^[1][2] Poznejši zgodovinski viri nakazujejo njihovo germansko ali skitsko-sarmatsko poreklo.^[3][4][5][6] Pogosto se povezujejo z Germani ali ljudstvi "med Kelti in Germani".^[7][8] Najverjetnejši je scenarij, da so bili prvotno keltsko pleme, naseljeno v porečju Visle. Okoli leta 200 pr. n. št. so se ta plemena selila, morda skupaj z nekaterimi germanskimi elementi, proti jugovzhodu na območje severnega Ponta. Zdi se, da so do 3. stoletja del priseljencev asimilirali okoliški Sarmati.

Del priseljencev je bil stalno naseljen, večina pa je morda sprejela polnomadski življenjski slog. Bastarnom ni bilo zaenkrat pripisano nobeno arheološko najdišče. Najdišča, ki jih arheologi najpogosteje povezujejo z Bastarni, spadajo v zarubinsko in poienesti-lukaševsko kulturo.

Bastarni so prvič prišli v konflikt z Rimljani v 1. stoletju pr. n. št., ko so se skupaj z Dačani in Sarmati neuspešno uprli rimski širitvi v Mezijo in Panonijo. Zdi se, da so v prvih dveh stoletjih našega štetja ohranjali prijateljske odnose z Rimskim cesarstvom. To se je spremenilo okoli leta 180, ko so Bastarni omenili kot udeleženci invazije na rimsko ozemlje, ponovno v zavezništvu s Sarmati in Dačani. Sredi 3. stoletja so omenjeni kod del velike koalicije plemen iz spodnjega Podonavja, ki so jo vodili Goti. Koalicijska vojska je večkrat napadla balkanske province Rimskega cesarstva.

V poznem 3. stoletju se je veliko Bastarnov naselilo v Rimskem cesarstvu.

Preostali prekdonavski Bastarni so v poznem rimskem obdobju izginili, saj jih ne omenja noben pomemben zgodovinski vir. Amijan Marcelin in Zosim jih v svojih poročilih iz 4. stoletja ne omenjata, kar verjetno pomeni, da so izgubili svojo identiteto in se verjetno asimilirali v svoje regionalne hegemone Gote. Takšna asimilacija bi bila verjetno lahka, če bi Bastatni govorili kakšen vzhodnogermanski jezik, soroden z gotščino. Če so ostali prepoznavna skupina, je zelo verjetno, da so se udeležili obsežne selitve Gotov v Mezijo pod pritiskom Hunov. Cesar Valens jih je leta 376 sprejel, čez dve leti pa so ga prišleki pri Adrianoplu porazili in ubili. Amijan migrante imenuje s skupnim imenom Goti, vandar omenja, da so med njimi tudi "Tajfali in druga plemena".^[9]

Po 150 let dolgi časovni vrzeli so Bastarni zadnjič omenjeni sredi 5. stoletja. Leta 451 je hunski vodja Atila z veliko vojsko napadel Galijo, kjer jih je koalicijska vojska pod poveljstvom rimskega generala Ecija v bitki pri Châlonsu popolnoma uničila.^[10] Po Jordanesovih besedah so bili v hunski vojski kontingenti iz "neštetih plemen, ki so bila pod njegovo oblastjo".^[11] Po besedah galskega plemiča Sidonija Apolinarisa so bili med njimi tudi Bastarni.^[12] E.A. Thompson trdi, da je Sidonijeva omemba Bastarnov pri Châlonsu verjetno napačna, ker je bil njegov namen napisati panegirik in ne zgodovine. V nasprotju z Bastarni so Sidonijeve omembe Burgundov, Skirov in Frankov točne, čeprav je za bolj dramatičen učinek dodal nekaj izmišljenih imen.^[13]

1. ↑ "Plutarch • Life of Aemilius". penelope.uchicago.edu. Pridobljeno 12. avgusta 2018.
2. ↑ "Titus Livius (Livij). The History of Rome, Book 40, chapter 57".www.perseus.tufts.edu. Pridobljeno 12. avgusta 2018.
3. ↑ "LacusCurtius • Strabo's Geography — Book VII Chapter 2".penelope.uchicago.edu. Pridobljeno 12. avgusta 2018.
4. ↑ "Cornelius Tacitus, Germany and its Tribes, chapter 46".www.perseus.tufts.edu. Pridobljeno 12. avgusta 2018.
5. ↑ "Cassius Dio — Book 51". penelope.uchicago.edu. Pridobljeno 12. avgusta 2018.
6. ↑ "Zosimus, New History 1.71 – Livius". www.livius.org. Pridobljeno 12. avgusta 2018.
7. ↑ Tarasov I.M. The Balts in the Migration Period. Veleti.//Аллея Науки, № 10 (26), Ноябрь, 2018. str. 258.
8. ↑ Щукин М.Б. На рубеже эр. СПб. Фарн, 1994. str. 20.
9. ↑ Zosimus IV.104-7; 107.
10. ↑ Jordanes 38–40.
11. ↑ Jordanes 38.
12. ↑ Sidonius. Carmina, 7.341.
13. ↑ Thompson (1996), str. 149.