Bizantinska arhitektura

Bizantinska arhitektura je arhitektura bizantinskega ali vzhodnorimskega cesarstva.

Bizantinsko obdobje je običajno datirano od leta 330 pr. n. št., ko je Konstantin I. Veliki preselil rimsko prestolnico v Bizanc, ki je postal Konstantinopel, do padca bizantinskega cesarstva leta 1453. Med bizantinskim in rimskim cesarstvom sprva ni bilo trdne meje in se zgodnja bizantinska arhitektura slogovno in strukturno ne razloči od rimske arhitekture. To terminologijo so moderni zgodovinarji uvedli, da bi označili srednjeveški rimski imperij, saj se je razvil kot posebna umetniška in kulturna entiteta, osredotočena na novo prestolnico Konstantinopel (današnji Carigrad), ne pa na mesto Rim in njegovo okolico.

Njegova arhitektura je dramatično vplivala na kasnejšo srednjeveško arhitekturo po Evropi in na Bližnjem vzhodu ter postala primarni rodovnik renesančne in osmanske arhitekturne tradicije, ki je sledila njegovemu propadu.