Despot (grško δεσπότης [despótēs], gospod, gospodar)[1][2] je bil visok bizantinski dvorni naslov, rezerviran za zete vladajočih cesarjev, ki je sprva pomenil cesarjevega zakonitega naslednika. Iz Bizanca se je v poznem srednjem veku razširil na Balkan (srbsko in bolgarsko деспот [despot]) in države pod bizantinskim vplivom (Latinsko cesarstvo, Bolgarija, Srbija in Trabzonsko cesarstvo). Nekatere kneževine so se preimenovale v despotate, ki so bili samostojni ali apanaže princev, ki so se naslavljali z despoti. Najbolj znan despotati so bili Epir, Moreja in Srbija.
Ženska oblika naslova, despótka (grško δεσπότισσα [despótissa] ali δέσποινα [despoina], srbsko in bolgarsko деспотица [despotica]) je pomenila despotovo ženo.
Izraza despot se ne sme zamenjavati s sodobnim, enako zvenečim izrazom, ki je povezan z despotizmom, obliko vladavine, v kateri ima vladar absolutno oblast. Sodobni izraz despot ustreza grškemu izrazu tiran, ki sprva ni imel negativnega pridiha in je ustrezal rimskemu diktatorju, ustavno sankcioniranemu položaju v Rimski republiki. V sodobni pogovorni grščini se naslov despot pogosto uporablja za škofa.