Druga svetovna vojna v Jugoslaviji

Druga svetovna vojna se je v Jugoslaviji začela 6. aprila 1941, ko so jo napadle, porazile in hitro okupirale sile osi. Jugoslovanska vlada in kralj Peter II. so se umaknili v izgnanstvo. Sile osi so jugoslovanska ozemlja okupirale same ali pa so vzpostavile kolaborantske režime (Neodvisno državo Hrvaško in Vlado narodne odrešitve v Srbiji).

Jugoslovanska vojska je 17. aprila kapitulirala. Ostanki poražene jugoslovanske vojske so se povezali v gverilsko četniško gibanje, ki ga je sprva jugoslovanska vlada v izgnanstvu priznavala za svojo vojsko, ko so četniki pričeli kolaborirati z okupatorji, pa se jim je odpovedala.

Kmalu po okupaciji je bil ustanovljen Narodnoosvobodilni boj (NOB) pod vodstvom komunistov in Josipa Broza - Tita. NOB (bolje znan kot partizani) je prerasel v najmočnejše odporniško gibanje v okupirani Evropi, ki je razpolagal s celimi divizijami in je bil zmožen osvoboditi in nadzorovati široka območja (republike). 16. decembra 1942 je Adolf Hitler osebno ukazal uničenje partizanskega gibanja, vendar ga okupatorjem ni nikoli uspelo izkoreniniti.^[1]

Ob koncu vojne je Jugoslavijo osvobodil NOB s pomočjo Rdeče armade. Komunisti so prevzeli vso oblast in državo preoblikovali v socialistično federativno republiko.

1. ↑ »Zgodovina na dlani - Bitka na Neretvi«.