Ebola | |
---|---|
![]() | |
Fotografija dveh medicinskih sester pred bolnikom z ebolo (leta 1976) | |
Specialnost | infektologija ![]() |
Simptomi | slabost, bruhanje, glavobol, driska, vročina, izpuščaj, dispneja, artralgija, konjunktivitis, krvavitev, krvavitev iz nosu, notranja krvavitev, bolečina v mišicah, bolečina v trebuhu, zastrupitev ![]() |
Klasifikacija in zunanji viri | |
MKB-10 | A98.4 |
MKB-9 | 065.8 |
DiseasesDB | 18043 |
MedlinePlus | 001339 |
eMedicine | med/626 |
MeSH | D019142 |
Ébola je bolezen pri človeku, ki jo povzroča ebolavirus. Simptomi se običajno pojavijo dva dni do tri tedne po okužbi z virusom, in sicer vročina, boleče grlo, bolečine v mišicah in glavoboli. Sledijo slabost, bruhanje in driska, skupaj z zmanjšanim delovanjem jeter in ledvic. Takrat se pri nekaterih bolnikih pojavijo tudi zunanje in notranje krvavitve.[1]
Do okužbe z virusom lahko pride pri stiku s krvjo ali telesnimi tekočinami okužene živali (pogosto opice ali vrsta netopirjev, ki se imenujejo leteče lisice).[1] Prenos po zraku v naravnem okolju ni dokumentiran.[2] Leteče lisice naj bi virus prenašale in širile, ne da bi se okužile. Ko pride do okužbe pri ljudeh, se lahko širi tudi med ljudmi. Preživeli moški lahko bolezen širijo s semenom skoraj dva meseca. Za postavitev diagnoze se običajno najprej izločijo druge bolezni s podobnimi simptomi in znaki, kot so malarija, kolera in druge virusne hemoragične mrzlice. Diagnozo potrdijo z dokazom prisotnosti virusnih protiteles, virusne RNA ali samega virusa v krvi.[1]
Preprečevanje obsega zmanjševanje prenašanja bolezni z okuženih opic in prašičev na ljudi. To se lahko izvaja s preverjanjem okuženosti teh živali. Če se ebola potrdi, se živali nato ubijejo, trupla pa ustrezno odstranijo. Ustrezno kuhanje mesa in nošenje zaščitnih oblačil pri rokovanju z mesom je lahko koristno, prav tako je dobro nositi zaščitna oblačila in si umivati roke, kadar smo v bližini obolelih oseb. Z vzorci telesnih tekočin in tkiv obolelih oseb je treba ravnati izredno previdno.[1]
Za bolezen ni posebnega zdravljenja. V prizadevanju za pomoč se okuženim osebam dajejo bodisi raztopina za peroralno rehidracijo (nekoliko sladka in slana voda za pitje) ali intravenske tekočine.[1] Bolezen ima visoko umrljivost – za njo umre od 50 % do 90 % okuženih.[1][3] EVD so prvič odkrili v Sudanu in Demokratični republiki Kongo. Bolezen se običajno pojavi kot izbruh v tropskih regijah Podsaharske Afrike.[1] Od leta 1976 (ko so jo odkrili prvič) do leta 2013 se je okužilo manj kot 1000 ljudi na leto.[1][4]
Največji izbruh do danes je zahodnoafriška epidemija, ki je prizadela Gvinejo, Sierro Leone, Liberijo in zelo verjetno Nigerijo.[5][6] Izbruhnila je decembra 2013 in trajala do januarja 2016 ter prizadela 28.616 ljudi in zahtevala 11.310 smrti.[5][6] Do kasnejših dveh izbruhov je prišlo v Demokratični republiki Kongo maja 2017[7][8] in maja 2018.[9][10]