Fluor

Fluor, ₉F

Tekoči fluor (pri izjemno nizkih temperaturah)
Fluor
Izgovarjava	IPA: [ˈfluːɔɾ]
Alotropi	alfa, beta (glej alotropi fluora)
Videz	plin: bledo rumen kapljevina: svetlo rumena trdnina: alfa je moten, beta je brezbarven
Standardna atomska teža Ar, std(F)	18,998403163(6)[1]
Fluor v periodnem sistemu
Vodik Helij Litij Berilij Bor (element) Ogljik Dušik Kisik Fluor Neon Natrij Magnezij Aluminij Silicij Fosfor Žveplo Klor Argon Kalij Kalcij Skandij Titan (element) Vanadij Krom Mangan Železo Kobalt Nikelj Baker Cink Galij Germanij Arzen Selen Brom Kripton Rubidij Stroncij Itrij Cirkonij Niobij Molibden Tehnecij Rutenij Rodij Paladij Srebro Kadmij indij Kositer Antimon Telur Jod Ksenon Cezij Barij Lantan Cerij Prazeodim Neodim Prometij Samarij Evropij Gadolinij Terbij Disprozij Holmij Erbij Tulij Iterbij Lutecij Hafnij Tantal Volfram Renij Osmij Iridij Platina Zlato Živo srebro Talij Svinec Bizmut Polonij Astat Radon Francij Radij Aktinij Torij Protaktinij Uran (element) Neptunij Plutonij Americij Kirij Berkelij Kalifornij Ajnštajnij Fermij Mendelevij Nobelij Lavrencij Raderfordij Dubnij Siborgij Borij Hasij Majtnerij Darmštatij Rentgenij Kopernicij Nihonij Flerovij Moskovij Livermorij Tenes Oganeson – ↑ F ↓ Cl kisik ← fluor → neon
Vrstno število (Z)	9
Skupina	skupina 17 (halogeni)
Perioda	perioda 2
Blok	blok p
Razporeditev elektronov	[He] 2s2 2p5[2]
Razporeditev elektronov po lupini	2, 7
Fizikalne lastnosti
Faza snovi pri STP	plin
Tališče	(F2) −219,67 °C[3]
Vrelišče	(F2) −188,11 °C[3]
Gostota (pri STP)	1,696 g/L[4]
v tekočem stanju (pri TV)	1,505 g/cm3[5]
Trojna točka	−219,67 °C, 90 kPa[3]
Kritična točka	−128,74 °C, 5,1724 MPa[3]
Izparilna toplota	6,51 kJ/mol[4]
Toplotna kapaciteta	Cp: 31 J/(mol·K)[5] (at 21.1 °C) Cv: 23 J/(mol·K)[5] (at 21.1 °C)
Parni tlak P (Pa) 1 10 100 1 k 10 k 100 k pri T (°C) −235,2 −229,2 −223,2 −215,2 −204,2 −188,2
Lastnosti atoma
Oksidacijska stanja	−1 (oksidirajoči kisik)
Elektronegativnost	Paulingova lestvica: 3,98[2]
Ionizacijske energije	1.: 1681 kJ/mol 2.: 3374 kJ/mol 3.: 6147 kJ/mol (več)[6]
Kovalentni polmer	64 pm[7]
Van der Waalsov polmer	135 pm[8]
Spektralne črte fluora
Druge lastnosti
Pojavljanje v naravi	prvobitno
Kristalna struktura	​kubična
Toplotna prevodnost	0,02591 W/(m⋅K)[9]
Magnetna ureditev	diamagnetik (−1.2×10−4)[10][11]
Številka CAS	7782-41-4[2]
Zgodovina
Poimenovanje	po mineralu fluoritu, katerega ime izhaja iz lat. fluo (pretakati se)
Odkritje	André-Marie Ampère (1810)
Prva izolacija	Henri Moissan[2] (June 26, 1886)
Poimenoval po	Humphry Davy
Najpomembnejši izotopi fluora[12]
Izo­top Pogos­tost Razpolovni čas (t1/2) Razpadni način Pro­dukt 18F sled 109,8 min β+ (97%) 18O ε (3%) 18O 19F 100% stabilen
Kategorija: Fluor prikaži · pogovor · uredi · zgodovina | reference

Flúor (latinsko fluorum - latinski glagol fluere pomeni pretakati se), je kemijski element, ki ima v periodnem sistemu simbol F, leži v 7 skupini 2. periode. Njegovo atomsko število pa je 9 relativna atomska masa pa 19,0. To je strupen bledo rumen, enovalenten plinski halogen, ki je najbolj kemijsko reaktiven in elektro-negativen od vseh elementov. Zato ga v naravi nikoli ni v čisti obliki, le v spojinah. Tudi njegove spojine so tudi zelo agresivne. Fluorovodikova kislina razžre celo steklo ali običajne zaščitne rokavice (iz lateksa). Tudi na koži fluor in številne njegove spojine povzročajo opekline. Zato je kemija fluora izredno nevarna in zahteva strokovno usposobljenost.

1. ↑ Meija, Juris; in sod. (2016). »Atomic weights of the elements 2013 (IUPAC Technical Report)«. Pure and Applied Chemistry. 88 (3): 265–91. doi:10.1515/pac-2015-0305.
2. ↑ ^{2,0 2,1 2,2 2,3} Jaccaud et al. 2000, str. 381. sfn error: no target: CITEREFJaccaud_et_al.2000 (pomoč)
3. ↑ ^{3,0 3,1 3,2 3,3} Haynes 2011, str. 4.121.
4. ↑ ^{4,0 4,1} Jaccaud et al. 2000, str. 382. sfn error: no target: CITEREFJaccaud_et_al.2000 (pomoč)
5. ↑ ^{5,0 5,1 5,2} Compressed Gas Association 1999, str. 365.
6. ↑ Dean 1999, str. 4.6.
7. ↑ Dean 1999, str. 4.35.
8. ↑ Matsui 2006, str. 257.
9. ↑ Yaws & Braker 2001, str. 385.
10. ↑ Mackay, Mackay & Henderson 2002, str. 72.
11. ↑ Cheng et al. 1999.
12. ↑ Chisté & Bé 2011.