Francoski protektorat v Tuniziji

Francoski protektorat v Tuniziji Protectorat français de Tunisie الحماية الفرنسية في تونس
1881–1956
Zastava
Himna:  "Marsejeza"and Salam al-Bey
Tunzija (temno modra) Francoske posesti v Afriki (svetlo modra) 1913
Status	Protektorat
Glavno mesto	Tunis
Skupni jeziki	francoščina italijanščina berberščina moderna standardna arabščina tunizijska arabščina judovsko-tunizijska arabščina turščina
Religija	Rimskokatolištvo Judaizem Sunni Islam
Vlada	Ustavna monarhija
Beg
• 1859–1882 (prvi)	Mohamed III as-Sadiq
• 1943–1956 (zadnji)	Mohamed VIII al-Amin
Zunanji general
• 1885–1886 (prvi)	Paul Cambon
• 1955–1956 (zadnji)	Roger Seydoux[a]
Zgodovina
• Bardoška pogodba	12. maj 1881
• Neodvisnost	20. marec 1956
Površina
okoli 1881	155000 km2
okoli 1939	155000 km2
Prebivalstvo
• okoli 1939	2600000
Valuta	Tunizijski rial (do leta 1891) Tunizijski frank (1891–1958)
Predhodnice Naslednice Tunizijski bejlik Osmansko cesarstvo Kraljevina Tunizija

Francoski protektorat v Tuniziji (francosko Protectorat français de Tunisie; arabsko الحماية الفرنسية في تونس al-Ḥimāya al-Fransīya fī Tūnis ), običajno imenovan preprosto francoska Tunizija, je bil ustanovljen leta 1881, v času francoskega kolonialnega cesarstva, in je trajal do tunizijske neodvisnosti leta 1956.

V desetletjih pred francoskim vpadom je bila Tunizija provinca propadajočega Osmanskega cesarstva, ki je uživala veliko mero avtonomije pod begom Mohamedom III. as-Sadikom. Leta 1877 je Rusija razglasila vojno Osmanskemu cesarstvu. Posledična zmaga v rusko-turški vojni (1877–1878) je sprožila razdor več delov osmanskega ozemlja, vključno z neodvisnostjo več balkanskih posesti in mednarodnimi razpravami o prihodnosti severnoafriških provinc. Za rešitev osmanskega vprašanja je bil sklican berlinski kongres leta 1878. Čeprav je Velika Britanija nasprotovala popolnemu razstavljanju Osmanskega cesarstva, je Franciji ponudila nadzor nad Tunizijo v zameno za Ciper. Nemčija je, ker je francosko trditev videla kot način za zamotenje pozornosti francoske publike od sramotnih posledic francosko-pruske vojne in malo zaskrbljena zaradi južnega Sredozemlja, pristala, da Franciji dovoli nadzor nad Tunizijo.^[1] Razprave o vlogi Francije v Tuniziji so bile skrite pred Kraljevino Italijo, ki je močno nasprotovala francoskemu posredovanju.^[2]

Francoska prisotnost v Tuniziji je prišla pet desetletij po okupaciji sosednje Alžirije, ko so bili Francozi še neizkušeni in niso dobro vedeli, kako razviti kolonijo.^[3] Obe državi sta bili tristo let pod Osmanskim cesarstvom, vendar sta obe že zdavnaj dosegli politično avtonomijo od sultana v Istanbulu. Preden so prišli Francozi, je Tunizija začela postopek modernizacijskih reform ^[4] vendar so se začele pojavljati finančne težave, vse do ustanovitve komisije evropskih upnikov.^[2] Po zasedbi je francoska vlada prevzela mednarodne obveznosti Tunizije. Francozi so se na več področjih lotili večjega razvoja in izboljšav, vključno s prometom in infrastrukturo, industrijo, finančnim sistemom, javnim zdravstvom in upravo. Vendar so bili, v nezadovoljstvo domačinov, francoski posli in državljani favorizirani. Njihova že obstoječa narodna zavednost se je že zgodaj izrazila v govoru in tisku; sledila je politična organizacija. Gibanje za neodvisnost je bilo dejavno že pred prvo svetovno vojno in je še naprej pridobivalo moč proti mešani francoski opoziciji. Končni cilj je bil dosežen leta 1956.

Napaka pri navajanju: Obstajajo <ref group=lower-alpha> oznake ali predloge {{efn}} na tej strani, toda sklici se ne bodo izpisali brez predloge {{sklici|group=lower-alpha}}  ali predloge {{notelist}} (glej stran pomoči).

1. ↑ Holt & Chilton 1918, str. 220-221.
2. ↑ ^{2,0 2,1} Ling 1960, str. 398-99.
3. ↑ Balch, Thomas William (november 1909). »French Colonization in North Africa«. The American Political Science Review. Zv. 3, št. 4. str. 539–551. doi:10.2307/1944685. JSTOR 1944685.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
4. ↑ Wesseling 1996