Grigorij Potemkin | |
---|---|
Predsednik Vojnega kolegija | |
Na položaju 1774–1791 | |
Predhodnik | Zahar Černišev |
Naslednik | Nikolaj Saltikov |
Osebni podatki | |
Rojstvo | 13. (24.) september 1739 Čiževo[d] |
Smrt | 5. (16.) oktober 1791 (52 let) Rădenii Vechi[d] |
Zakonci | Katarina II. (verjetno) |
Poklic | jezikoslovec, vojaško osebje, politik |
Verska opredelitev | ruska pravoslavna |
Vojaška služba | |
Pripadnost | Ruski imperij |
Rod/služba | Cesarska ruska armada |
Aktivna leta | 1762–1791 |
Čin | Generalfeldmašal |
Poveljstva | Črnomorska flota Cesarska ruska armada |
Grigorij Aleksandrovič, knez Potemkin - Tavriški (rusko Григо́рий Алекса́ндрович Потёмкин, князь Потёмкин-Таври́ческий, Grigórij Aleksándrovič Potjomkin, knjaz' Potjomkin-Tavríčeskij)[1][2][3][4], ruski vojskovodja, državnik, grof in presvetli knez, ljubimec in po nekaterih virih od leta 1775 morganatski soprog cesarice Katarine Velike, * 24. september 1739, Čižovo, Smolenska gubernija, Ruski imperij (sedaj Rusija), † 16. oktober 1791, Jassi, Kneževina Moldavija (sedaj Romunija).
Izvirna izgovarjava njegovega imena je [patjómkin].
Rojen je bil v družini plemiških zemljiških posestnikov s srednjimi dohodki. Pozornost in naklonjenost carice Katarine Velike je pridobil zaradi pomoči pri njenem državnem udaru leta 1762 in sodelovanja v rusko-turški vojni (1768–1774), v kateri se je odlikoval kot vojaški poveljnik. Postal je Katarinin ljubimec, izbranec in morda celo soprog. Katarina je zanj pridobila naslov kneza Svetega rimskega cesarstva in mu med drugimi podelila naslov kneza Ruskega cesarstva. Bil je veliki admiral Ruske vojne mornarice, načelnik vseh ruskih dežel in poveljnik neregularne vojske. Med njegove največje dosežke spadata mirna aneksija Krima (1783) in uspešna druga rusko-turška vojna (1787–1792).
Leta 1775 je postal generalni guverner novih ruskih južnih provinc. Kot absolutni vladar si je prizadeval kolonizirati divje stepe in se kontroverzno odločno ukvarjal s kozaki, ki so tam živeli. Ustanovil je mesta Herson, Nikolajev, Sevastopol in Jekaterinoslav. Pristanišča v regiji so postala baze za njegovo novo Črnomorsko floto.
Njegova vladavina na jugu je povezana s »Potemkinovimi vasmi«, ki so bile poslikane kulise resnične vasi, polne veselih, dobro nahranjenih ljudi, ki naj bi jih razkazoval med obiski državnih predstavnikov. Znan je bil tudi po ljubezni do žensk, igranju na srečo in materialnem bogastvu. Nadziral je gradnjo številnih zgodovinsko pomembnih zgradb, vključno s Tavriškim dvorcem v Sankt Peterburgu.