Helij

Helij, ₂He

Helij
Izgovarjava	IPA: [ˈhɛːlij]
Videz	brezbarven plin, ki se sveti megleno sivo (ali rdečeoranžno če se uporabi visoko napetost) v električnem polju
Standardna atomska teža Ar, std(He)	4,002602(2)[1]
Helij v periodnem sistemu
Vodik Helij Litij Berilij Bor (element) Ogljik Dušik Kisik Fluor Neon Natrij Magnezij Aluminij Silicij Fosfor Žveplo Klor Argon Kalij Kalcij Skandij Titan (element) Vanadij Krom Mangan Železo Kobalt Nikelj Baker Cink Galij Germanij Arzen Selen Brom Kripton Rubidij Stroncij Itrij Cirkonij Niobij Molibden Tehnecij Rutenij Rodij Paladij Srebro Kadmij indij Kositer Antimon Telur Jod Ksenon Cezij Barij Lantan Cerij Prazeodim Neodim Prometij Samarij Evropij Gadolinij Terbij Disprozij Holmij Erbij Tulij Iterbij Lutecij Hafnij Tantal Volfram Renij Osmij Iridij Platina Zlato Živo srebro Talij Svinec Bizmut Polonij Astat Radon Francij Radij Aktinij Torij Protaktinij Uran (element) Neptunij Plutonij Americij Kirij Berkelij Kalifornij Ajnštajnij Fermij Mendelevij Nobelij Lavrencij Raderfordij Dubnij Siborgij Borij Hasij Majtnerij Darmštatij Rentgenij Kopernicij Nihonij Flerovij Moskovij Livermorij Tenes Oganeson Nt ↑ He ↓ Ne vodik ← helij → litij
Vrstno število (Z)	2
Skupina	skupina 18 (žlahtni plini)
Perioda	perioda 1
Blok	blok s
Razporeditev elektronov	1s2
Razporeditev elektronov po lupini	2
Fizikalne lastnosti
Faza snovi pri STP	plin
Tališče	−272,20 °C (pri 2,5 MPa)
Vrelišče	−268,928 °C
Gostota (pri STP)	0,1786 g/L
v tekočem stanju (pri TT)	0,145 g/cm3
v tekočem stanju (pri TV)	0,125 g/cm3
Trojna točka	−270,973 °C, 5,043 kPa
Kritična točka	−267,9547 °C, 0,22746 MPa
Talilna toplota	0,0138 kJ/mol
Izparilna toplota	0,0829 kJ/mol
Toplotna kapaciteta	20,78 J/(mol·K)[2]
Parni tlak (definirano z ITS-90) P (Pa) 1 10 100 1 k 10 k 100 k pri T (°C) −271,92 −271,48 −270,67 −268,94
Lastnosti atoma
Oksidacijska stanja	0
Elektronegativnost	Paulingova lestvica: brez podatkov
Ionizacijske energije	1.: 2372,3 kJ/mol 2.: 5250,5 kJ/mol
Kovalentni polmer	28 pm
Van der Waalsov polmer	140 pm
Spektralne črte helija
Druge lastnosti
Pojavljanje v naravi	prvobitno
Kristalna struktura	​heksagonalna gosto zložena (hgz)
Hitrost zvoka	972 m/s
Toplotna prevodnost	0,1513 W/(m⋅K)
Magnetna ureditev	diamagnetik[3]
Magnetna susceptibilnost	−1,88·10−6 cm3/mol (298 K)[4]
Številka CAS	7440-59-7
Zgodovina
Poimenovanje	po Heliju, grškemu bogu Sonca
Odkritje	Pierre Janssen, Norman Lockyer (1868)
Prva izolacija	William Ramsay, Per Teodor Cleve, Abraham Langlet (1895)
Najpomembnejši izotopi helija
Izo­top Pogos­tost Razpolovni čas (t1/2) Razpadni način Pro­dukt 3He 0,0002 stabilen 4He 99,9998% stabilen
Kategorija: Helij prikaži · pogovor · uredi · zgodovina | reference

Helij (latinsko helium, angleško helium) je kemični element iz skupine žlahtnih plinov, ki ima v periodnem sistemu simbol He in atomsko število 2. Je najmanj reaktiven izmed vseh elementov, trenutno je poznanih le nekaj njegovih molekul, večina od njih je stabilna le pod visokimi pritiski. Ima najnižje tališče izmed vseh elementov pri 0,95 K, njegova posebnost pa je tudi, da pri navadnem zračnem pritisku ne more zamrzniti. Na Zemlji in na splošno v vesolju obstaja le kot plin, razen pri ekstremno nizkih temperaturah. Čeprav je na Zemlji dokaj redek, je v vesolju drugi najpogostejši element. Na Zemlji ga najdemo v večjih količinah npr. v zemeljskem plinu. Uporablja se v kriogeniki, v globokomorskih dihalnih sistemih, za napihovanje balonov in kot varovalni plin za številne namene. Helij ni strupen, vendar ima lahko njegovo vdihavanje še vedno smrtne posledice, saj onemogoči dostop kisika v kri.

Helij je poznan tudi kot supertekočina. Ima dve različni fazi tekočine. Nad točko lambda (2,1768 K) se obnaša kot navadna tekočina (poznana kot tekoči helij Ⅰ), pod njo pa nastane supertekočina (poznana kot tekoči helij Ⅱ).

Leta 1895 ga je odkril Sir William Ramsay. Ime in simbol izvirata iz grščine, kjer helios pomeni Sonce.

1. ↑ Meija, Juris; in sod. (2016). »Atomic weights of the elements 2013 (IUPAC Technical Report)«. Pure and Applied Chemistry. 88 (3): 265–91. doi:10.1515/pac-2015-0305.
2. ↑ Shuen-Chen Hwang, Robert D. Lein, Daniel A. Morgan (2005). "Noble Gases". Kirk Othmer Encyclopedia of Chemical Technology. Wiley. pp. 343–383. doi:10.1002/0471238961.0701190508230114.a01.
3. ↑ Magnetic susceptibility of the elements and inorganic compounds, in Handbook of Chemistry and Physics 81st edition, CRC press.
4. ↑ Weast, Robert (1984). CRC, Handbook of Chemistry and Physics. Boca Raton, Florida: Chemical Rubber Company Publishing. str. E110. ISBN 0-8493-0464-4.