Izrael

Država Izrael מְדִינַת יִשְׂרָאֵל‎ (hebrejsko) دَوْلَة إِسْرَائِيل‎ (arabsko)
Zastava Emblem
Himna: הַתִּקְוָה‎ (Hatīkvāh; »Upanje«)
Pokaži Zemljo Zemljevid Izraela (Zelena črta) Izrael znotraj mednarodno priznanih meja je označen s temno zeleno; ozemlja pod okupacijo Izraela so označena s svetlo zeleno
Glavno mesto	Jeruzalem (omejeno priznanje)[fn 1][fn 2] 31°47′N 35°13′E / 31.783°N 35.217°E / 31.783; 35.217
Uradni jeziki	hebrejščina
»Poseben status«	arabščina[fn 3]
Etnične skupine (2022)[13]	73,6 % Judje 21,1 % Arabci 5,3 % drugi
Religija (2022)[13]	73,6 % judovstvo 18,1 % islam 1,9 % krščanstvo 1,6 % druzi 4,8 % drugi
Demonim(i)	Izraelec, Izraelka
Vlada	Unitarna parlamentarna republika
• predsednik	Jicak Hercog
• predsednik vlade	Benjamin Netanjahu
• govornik kneseta	Amir Ohana
• vrhovni sodnik	Uzi Vogelman
Zakonodajalec	Kneset
Neodvisnost po koncu britanskega mandata za Palestino
• Deklaracija	14. maj 1948
• Sprejem v Združene narode	11. maj 1949
• Osnovni zakoni	1958–2018
Površina
• skupaj	20.770–22.072 km2 (149.)
• voda (%)	2,71 (leta 2015)[14]
Prebivalstvo
• ocena junij 2024[15]	9.921.000
• popis 2022[16]	9.601.720[fn 4]
BDP (ocena 2024)
• skupaj (nominal.)	$530,664 milijarde[17] (29.)
• skupaj (PKM)	$552,151 milijarde[17] (47.)
• na preb. (nominal.)	$53.372[17] (18.)
• na preb. (PKM)	$55.533[17] (29.)
Gini (2021)	37,9[18] srednji
HDI (2022)	0,915[19] zelo visok · 25.
Časovni pas	UTC +2 (IST)
• poletni	UTC +3 (IDT)
Format datuma	יי-חח-שששש (AM) dd-mm-llll (n. š.)
Stran vožnje	desna
Klicna koda	+972
Oznaka ISO 3166	IL
Internetna domena	.il
^ 20.770 km2 je Izrael znotraj zelene črte. 22.072 km2 vključuje priključeno Golansko višavje (ok. 1200 km²) in Vzhodni Jeruzalem (ok. 64 km²).

Izrael^[a] uradno Država Izrael je na južnem Levantu na Bližnjem vzhodu v Zahodni Aziji. Na severu meji na Libanon in Sirijo, na vzhodu na Zahodni breg in Jordanijo, na jugozahodu na območje Gaze in Egipt, na zahodu pa na Sredozemsko morje.^[20] Izrael ima tudi majhen del obale Rdečega morja na svoji najjužnejši točki, ob njeni vzhodni meji pa leži del Mrtvega morja. Proglašeno glavno mesto je Jeruzalem,^[21] Tel Aviv pa je največje urbano območje in gospodarsko središče države.

Izrael se nahaja v regiji, ki jo Judje poznajo kot dežela Izrael, kar je sinonim za palestinsko regijo na območju Palestine, Sveti deželi in Kanaani. V antiki je tod domovala kanaanska civilizacija in zatem kraljestvi Izraela in Judeje, pozneje pa različni imperiji od rimskega do osmanskega, pod katerimi je regija večkrat spremenila demografsko sestavo.^[22] Protijudovsko razpoloženje v Evropi v 19. stoletju je spočelo sionizem, gibanje za vzpostavitev judovske domovine v Palestini, ki je pridobilo podporo Britanije; ta je po prvi svetovni vojni zasedla regijo in leta 1920 ustanovila Britanski mandat za Palestino.^[23][24] Vse večje priseljevanje Judov pred holokavstom in britanska kolonialna politika sta privedla do medobčinskih sporov med Judi in Arabci,^[25][26] ki so leta 1947 prerasli v državljansko vojno, potem ko so ZN predlagali razdelitev ozemlja med njimi.

Država Izrael je bila ustanovljena 14. maja 1948. Naslednji dan so vojske sosednjih arabskih držav vdrle na območje nekdanjega mandata in začela se je prva arabsko-izraelska vojna. S poznejšimi sporazumi o premirju je bil vzpostavljen izraelski nadzor nad 77 odstotki ozemlja nekdanjega mandata.^[27][28][29] Večina palestinskih Arabcev je bila izgnana ali pobegnila v dogodku imenovanem nakba, tisti, ki so ostali, pa so postali glavna manjšina v novi državi.^[30][31][32] V naslednjih desetletjih se je število prebivalcev Izraela močno povečalo, saj je država sprejela pritok Judov, ki so se izselili, pobegnili ali bili izgnani iz muslimanskega sveta.^[33][34] Po šestdnevni vojni leta 1967 je Izrael zasedel Zahodni breg, območje Gaze, egiptovski Sinajski polotok in sirsko Golansko višavje. Izrael je na nezakonito zasedenih ozemljih v nasprotju z mednarodnim pravom ustanovil in še naprej širi naselbine ter si priključil Vzhodni Jeruzalem in Golansko višavje s potezami, ki jih mednarodna skupnost večinoma ne odobrava. Po jomkipurski vojni leta 1973 je Izrael podpisal mirovni pogodbi z Egiptom in Jordanijo in tako leta 1982 Egiptu vrnil Sinajski polotok. V zadnjih letih je normaliziral odnose z več arabskimi državami. Vendar prizadevanja za rešitev izraelsko-palestinskega konflikta, kljub vmesnima sporazumoma iz Osla, niso bila uspešna, država pa je bila vpletena v več vojn in spopadov s palestinskimi militantnimi skupinami. Ravnanje Izraela pri okupaciji palestinskih ozemelj je bilo deležno stalnih mednarodnih kritik, organizacije za človekove pravice in uradniki Združenih narodov pa so ga obtožili, da je nad Palestinci zagrešil vojne zločine in zločine proti človečnosti.

Temeljni zakoni države vzpostavljajo enodomni parlament, izvoljen po proporcionalnem sistemu, imenovan kneset, ki določa sestavo vlade na čelu s predsednikom vlade in voli predsednika s protokolarno vlogo.^[35] Je edina država na svetu z oživljenim uradnim jezikom, hebrejščino. Njegova kultura vključuje judovske elemente in elemente judovske diaspore ter arabske vplive. Izrael ima eno največjih gospodarstev na Bližnjem vzhodu in enega najvišjih BDP na prebivalca ter življenjski standard v Aziji. Je ena od tehnološko najbolj naprednih in razvitih držav na svetu, za raziskave in razvoj porabi sorazmerno več kot katerakoli druga država in po po razširjenem prepričanju poseduje jedrsko orožje.^{[36][37][38][39][40][41]} Država se je leta 2010 pridružila Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj.^[42][43][44]

1. ↑ »Australia recognises West Jerusalem as Israeli capital«. BBC News. 15. december 2018. Pridobljeno 14. avgusta 2020.
2. ↑ »Foreign Ministry statement regarding Palestinian-Israeli settlement«. www.mid.ru. 6. april 2017.
3. ↑ »Czech Republic announces it recognizes West Jerusalem as Israel's capital«. Jerusalem Post. 6. december 2017. Pridobljeno 6. decembra 2017. The Czech Republic currently, before the peace between Israel and Palestine is signed, recognizes Jerusalem to be in fact the capital of Israel in the borders of the demarcation line from 1967." The Ministry also said that it would only consider relocating its embassy based on "results of negotiations.
4. ↑ »Honduras recognizes Jerusalem as Israel's capital«. The Times of Israel. 29. avgust 2019.
5. ↑ »Guatemala se suma a EEUU y también trasladará su embajada en Israel a Jerusalén« [Guatemala joins US, will also move embassy to Jerusalem]. Infobae (v španščini). 24. december 2017. Guatemala's embassy was located in Jerusalem until the 1980s, when it was moved to Tel Aviv.
6. ↑ »Nauru recognizes J'lem as capital of Israel«. Israel National News (v angleščini). 29. avgust 2019.
7. ↑ »Trump Recognizes Jerusalem as Israel's Capital and Orders U.S. Embassy to Move«. The New York Times. 6. december 2017. Pridobljeno 6. decembra 2017.
8. ↑ The Legal Status of East Jerusalem (PDF), Norwegian Refugee Council, december 2013, str. 8, 29{{citation}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
9. ↑ »Arabic in Israel: an official language and a cultural bridge«. Israel Ministry of Foreign Affairs. 18. december 2016. Pridobljeno 8. avgusta 2018.
10. ↑ »Israel Passes 'National Home' Law, Drawing Ire of Arabs«. The New York Times (v angleščini). 19. julij 2018.
11. ↑ Lubell, Maayan (19. julij 2018). »Israel adopts divisive Jewish nation-state law«. Reuters.
12. ↑ »Press Releases from the Knesset«. Knesset website. 19. julij 2018. The Arabic language has a special status in the state; Regulating the use of Arabic in state institutions or by them will be set in law.
13. ↑ ^{13,0 13,1} Population of Israel on the Eve of 2023 (poročilo). Israel Central Bureau of Statistics. 29. december 2022. Pridobljeno 29. decembra 2022.
14. ↑ »Surface water and surface water change«. Organisation for Economic Co-operation and Development (OECD). Pridobljeno 11. oktobra 2020.
15. ↑ »Home page«. Israel Central Bureau of Statistics. Pridobljeno 22. avgusta 2024.
16. ↑ »Geographic Areas - Nationwide«. 2022 Population Census Data. Central Bureau of Statistics. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. avgusta 2024. Pridobljeno 31. julija 2024.
17. ↑ ^{17,0 17,1 17,2 17,3} »World Economic Outlook Database, April 2024 Edition. (Israel)«. www.imf.org. International Monetary Fund. 16. april 2024. Arhivirano iz spletišča dne 16. aprila 2024. Pridobljeno 16. aprila 2024.
18. ↑ »Gini Index coefficient«. The World Factbook. Pridobljeno 24. septembra 2024.
19. ↑ Human Development Report 2023-24 (poročilo) (v angleščini). United Nations. 13. marec 2024. Arhivirano iz spletišča dne 18. marca 2024. Pridobljeno 13. marca 2024.
20. ↑ »When will be the right time for Israel to define its borders? – analysis«. The Jerusalem Post | JPost.com. 12. junij 2022. Arhivirano iz spletišča dne 25. januarja 2024. Pridobljeno 25. januarja 2024.
21. ↑ Akram, Susan M., Michael Dumper, Michael Lynk, and Iain Scobbie, eds. 2010. International Law and the Israeli-Palestinian Conflict: A Rights-Based Approach to Middle East Peace. Routledge. p. 119: "UN General Assembly Resolution 181 recommended the creation of an international zone, or corpus separatum, in Jerusalem to be administered by the UN for a 10-year period, after which there would be a referendum to determine its future. This approach applies equally to West and East Jerusalem and is not affected by the occupation of East Jerusalem in 1967. To a large extent it is this approach that still guides the diplomatic behaviour of states and thus has greater force in international law."
22. ↑ Gil, Moshe (1992). A History of Palestine, 634-1099. Cambridge University Press. str. 14. ISBN 978-0-521-59984-9.
23. ↑ Morris, Benny (1999). »Righteous Victims: A History of the Zionist-Arab Conflict, 1881–2001« (reprint izd.). Knopf. ISBN 9780679744757. The fear of territorial displacement and dispossession was to be the chief motor of Arab antagonism to Zionism down to 1948 (and indeed after 1967 as well). Also quoted, among many, by Mark M. Ayyash (2019). Hermeneutics of Violence: A Four-Dimensional Conception. University of Toronto Press, p. 195 Arhivirano 22 March 2024 na Wayback Machine., ISBN 1487505868. Accessed 22 March 2024.
24. ↑ Fildis, Ayse; Nisanci, Ensar (2019). »British Colonial Policy "Divide and Rule": Fanning Arab Rivalry in Palestine« (PDF). International Journal of Islamic and Civilizational Studies. UTM Press. 6 (1). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 10. maja 2024. Pridobljeno 22. avgusta 2024.
25. ↑ Morris, Benny (1999). Righteous Victims: A History of the Zionist-Arab Conflict, 1881–2001 (reprint izd.). Knopf. ISBN 9780679744757. Arhivirano iz spletišča dne 22. marca 2024. Pridobljeno 22. marca 2024. The fear of territorial displacement and dispossession was to be the chief motor of Arab antagonism to Zionism down to 1948 (and indeed after 1967 as well). Also quoted, among many, by Mark M. Ayyash (2019). Hermeneutics of Violence: A Four-Dimensional Conception. University of Toronto Press, p. 195 Arhivirano 22 March 2024 na Wayback Machine., ISBN 1487505868. Accessed 22 March 2024.
26. ↑ Fildis, Ayse; Nisanci, Ensar (2019). »British Colonial Policy "Divide and Rule": Fanning Arab Rivalry in Palestine« (PDF). International Journal of Islamic and Civilizational Studies. UTM Press. 6 (1). Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 10. maja 2024. Pridobljeno 10. maja 2024.
27. ↑ »Zionism | Definition, History, Examples, & Facts«. britannica.com (v angleščini). 19. oktober 2023. Arhivirano iz spletišča dne 25. decembra 2018. Pridobljeno 29. oktobra 2023.
28. ↑ Meir-Glitzenstein, Esther (Fall 2018). »Turning Points in the Historiography of Jewish Immigration from Arab Countries to Israel«. Israel Studies. Indiana University Press. 23 (3): 114–122. doi:10.2979/israelstudies.23.3.15. JSTOR 10.2979/israelstudies.23.3.15. S2CID 150208821. The mass immigration from Arab countries began in mid-1949 and included three communities that relocated to Israel almost in their entirety: 31,000 Jews from Libya, 50,000 from Yemen, and 125,000 from Iraq. Additional immigrants arrived from Egypt, Morocco, Tunisia, Turkey, Iran, India, and elsewhere. Within three years, the Jewish population of Israel doubled. The ethnic composition of the population shifted as well, as immigrants from Muslim counties and their offspring now comprised one third of the Jewish population—an unprecedented phenomenon in global immigration history. From 1952–60, Israel regulated and restricted immigration from Muslim countries with a selective immigration policy based on economic criteria, and sent these immigrants, most of whom were North African, to peripheral Israeli settlements. The selective immigration policy ended in 1961 when, following an agreement between Israel and Morocco, about 100,000 Jews immigrated to the State. From 1952–68 about 600,000 Jews arrived in Israel, three quarters of whom were from Arab countries and the remaining immigrants were largely from Eastern Europe. Today fewer than 30,000 remain in Muslim countries, mostly concentrated in Iran and Turkey.
29. ↑ Fischbach 2008, str. 26–27. sfn error: no target: CITEREFFischbach2008 (pomoč)
30. ↑ Ghanim, Honaida (Marec 2009). »Poetics of Disaster: Nationalism, Gender, and Social Change Among Palestinian Poets in Israel After Nakba«. International Journal of Politics, Culture, and Society. 22 (1): 23–39 [25–26]. doi:10.1007/s10767-009-9049-9. ISSN 0891-4486. JSTOR 40608203. S2CID 144148068. Arhivirano iz spletišča dne 6. novembra 2021. Around 750,000–900,000 Palestinians were systematically expelled from their homes and lands and about 531 villages were deliberately destroyed.
31. ↑ Cleveland, William L.; Bunton, Martin (2016). A History of the Modern Middle East (v angleščini). Westview Press. str. 270. ISBN 978-0-429-97513-4. Not only was there no Palestinian Arab state, but the vast majority of the Arab population in the territory that became Israel-over 700,000 people-had become refugees. The Arab flight from Palestine began during he intercommunal war and was at first the normal reaction of a civilian population to nearby fighting-a temporary evacuation from the zone of combat with plans to return once hostilities ceased. However, during spring and early summer 1948, the flight of the Palestinian Arabs was transformed itno a permanent mass exodus ... Once the Arab flight had started, it was encouraged by the Haganah ... Haganah field officers interpreted Plan D as giving them authority to undertake the systematic expulsion of the Palestinian Arabs living within the area allocated to the Jewish state as well as those whose villages were situated just inside the territory awarded to the Arab state ... Throughout the remainder of 1948 and into 1949, there were incidents of forced expulsion of Arabs. As a result, by the time the last armistice agreement was concluded in 1949, there remained only 160,000 Arabs within the borders of Israel.
32. ↑ Slater 2020, str. ;81–92, 350, "[p. 350] It is no longer a matter of serious dispute that in the 1947–48 period—beginning well before the Arab invasion in May 1948—some 700,000 to 750,000 Palestinians were expelled from or fled their villages and homes in Israel in fear of their lives—an entirely justifiable fear, in light of massacres carried out by Zionist forces." sfn error: no target: CITEREFSlater2020 (pomoč)
33. ↑ Beker, Avi (2005). »The Forgotten Narrative: Jewish Refugees from Arab Countries«. Jewish Political Studies Review. 17 (3/4): 3–19. ISSN 0792-335X. JSTOR 25834637. Arhivirano iz spletišča dne 9. januarja 2024. Pridobljeno 23. maja 2024.
34. ↑ Dinstein, Yoram (11. oktober 2021). Israel Yearbook on Human Rights, Volume 6 (1976) (v angleščini). BRILL. str. 282. ISBN 978-90-04-42287-2. Arhivirano iz spletišča dne 21. maja 2024. Pridobljeno 23. maja 2024.
35. ↑ »How Israel's electoral system works«. CNN.com. CNN International. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. januarja 2022. Pridobljeno 14. oktobra 2021.
36. ↑ WIPO (2022). Global Innovation Index 2023, 15th Edition. www.wipo.int (v angleščini). World Intellectual Property Organization. doi:10.34667/tind.46596. ISBN 978-92-805-3432-0. Pridobljeno 10. avgusta 2024.
37. ↑ Getzoff, Marc (1. december 2023). »Most Technologically Advanced Countries In The World 2023«. Global Finance Magazine (v ameriški angleščini). Pridobljeno 6. avgusta 2024.
38. ↑ »The world richest countries according three metrics«.
39. ↑ »30 Wealthiest Countries by Per Capita Net Worth«. Yahoo Finance (v ameriški angleščini). 9. september 2023. Pridobljeno 15. julija 2024.
40. ↑ Getzoff, Marc (9. avgust 2023). »Most Technologically Advanced Countries In The World 2023«. Global Finance Magazine (v ameriški angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 8. novembra 2023. Pridobljeno 8. novembra 2023.
41. ↑ »Top 15 Most Advanced Countries in the World«. Yahoo Finance (v ameriški angleščini). 4. december 2022. Arhivirano iz spletišča dne 10. januarja 2023. Pridobljeno 27. oktobra 2023.
42. ↑ »Israel's accession to the OECD«. oecd.org. OECD. Arhivirano iz spletišča dne 16. maja 2020. Pridobljeno 12. avgusta 2012.
43. ↑ »Israel to join prestigious OECD economic club«. France 24 (v angleščini). 27. maj 2010. Arhivirano iz spletišča dne 23. novembra 2023. Pridobljeno 23. novembra 2023.
44. ↑ »Israel's birth rate remains highest in OECD by far, at 2.9 children per woman«. Times of Israel. 21. junij 2024.

Napaka pri navajanju: Obstajajo <ref group=fn> oznake na tej strani, toda sklici se ne bodo izpisali brez predloge {{sklici|group=fn}} (glej stran pomoči).
Napaka pri navajanju: Obstajajo <ref group=lower-alpha> oznake ali predloge {{efn}} na tej strani, toda sklici se ne bodo izpisali brez predloge {{sklici|group=lower-alpha}}  ali predloge {{notelist}} (glej stran pomoči).