John James Rickard Macleod | |
---|---|
Rojstvo | 6. september 1876[1][2][…] Clunie[d] |
Smrt | 16. marec 1935[1][2][…] (58 let) Aberdeen[5] |
Narodnost | škotska |
Področja | biokemija, fiziologija, medicina |
Alma mater | Univerza v Aberdeenu Univerza v Cambridgeu |
Poznan po | vlogi pri odkritju insulina |
Pomembne nagrade | Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino (1923) |
John James Rickard Macleod, FRS, škotski fiziolog, biokemik in akademik, nobelovec, * 6. september 1876, Cluny, Perthshire, Škotska, † 16. marec 1935, Aberdeen, Škotska.
Macleod se je v času svoje kariere posvečal številnim problemom v fiziologiji in biokemiji, najbolj pa je njegovo pozornost pritegnila presnova ogljikovih hidratov. Znan je predvsem po svoji vlogi pri odkritju in izolaciji insulina v času, ko je bil predavatelj na Univerzi v Torontu, za kar je leta 1923 skupaj s Frederickom Bantingom prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino.[6] Podelitev nagrade Macleodu je bila ena spornejših potez Nobelovega sklada v zgodovini podeljevanja Nobelovih nagrad, saj je bila njegova vloga pri odkritju po prepričanju mnogih (na čelu z Bantingom) zanemarljiva. Šele več desetletij po dogodkih mu je neodvisna revizija zgodbe priznala bistveno več zaslug, kot so mu jih pripisovali.