Our website is made possible by displaying online advertisements to our visitors.
Please consider supporting us by disabling your ad blocker.
Josip Broz - Tito
| Maršal Josip Broz Tito | |
|---|---|
| Јосип Броз Тито | |
 Titov portret iz leta 1961. | |
| Predsednik Jugoslavije | |
| Na položaju 14. januar 1953 – 4. maj 1980 | |
| Ministrski predsednik | Seznam
|
| Podpredsednik | Seznam
|
| Predhodnik | Ivan Ribar (kot Predsednik predsedstva Ljudskega zbora) |
| Naslednik | Lazar Koliševski (kot Predsednik predsedstva Jugoslavije) |
| 19. Premier Jugoslavije | |
| Na položaju 2. november 1944 – 29. junij 1963 | |
| Predsednik | Ivan Ribar Tito (od 1953) |
| Predhodnik | Ivan Šubašić |
| Naslednik | Petar Stambolić |
| 1. Ministrstvo za obrambo Jugoslavije | |
| Na položaju 7. marec 1945 – 14. januar 1953 | |
| Predhodnik | Nov položaj |
| Naslednik | Ivan Gošnjak |
| 1. Generalni sekretar Gibanja neuvrščenih | |
| Na položaju 1. september 1961 – 5. oktober 1964 | |
| Predhodnik | Nov položaj |
| Naslednik | Gamal Abdel Nasser |
| 4. Predsednik Zveze komunistov Jugoslavije | |
| Na položaju 5. januar 1939 – 4. maj 1980 | |
| Predhodnik | Milan Gorkić |
| Naslednik | Stevan Doronjski
|
| Osebni podatki | |
| Rojstvo | Josip Broz 7. maj 1892 Kumrovec, Kraljevina SHS, Avstro-Ogrska (zdaj Hrvaška) |
| Smrt | 4. maj 1980 (87 let) Ljubljana, SR Slovenija, SFR Jugoslavija (zdaj Slovenija) |
| Grob | Hiša cvetja, Beograd, Srbija 44°47′12″N 20°27′06″E / 44.78667°N 20.45167°E |
| Narodnost | Jugoslovan |
| Politična stranka | Komunistična partija Jugoslavije |
| Zakonci |
|
| Partnerji | Davorjanka Paunović (1943–1946) |
| Otroci | 4, vključno Mišo |
| Poklic | politik, strojni mehanik, državnik, član odporniškega gibanja, esperantist, revolucionar, ključavničar |
| Nagrade | 98 mednarodnih in 21 jugoslovanskih odlikovanj |
| Podpis |  |
| Vojaška služba | |
| Pripadnost | Avstro-Ogrska (1913–1915) Ruska SFR (1918–1920) Jugoslavija (1941–1980) |
| Rod/služba | Avstro-ogrska vojska Rdeča armada Jugoslovanska ljudska armada |
| Aktivna leta | 1913–1915 1918–1920 1941–1980 |
| Čin | Maršal |
| Poveljstva | Nacionalna ljudska armada Jugoslovanska ljudska armada (vrhovni poveljnik) |
| Oboroženi konflikti | prva svetovna vojna ruska državljanska vojna druga svetovna vojna |
Josip Broz (srbsko Јосип Броз), (partizansko ime Tito ali sh. Тито), jugoslovanski maršal in politik hrvaško-slovenskega rodu, * 7. maj 1892, Kumrovec, Avstro-Ogrska (danes Hrvaška), † 4. maj 1980, Ljubljana, Jugoslavija (danes Slovenija).
Tito je bil jugoslovanski komunistični revolucionar in državnik, opravljal je različne službe in zasedal najvišje državno-politične položaje od leta 1943 do svoje smrti leta 1980. Med drugo svetovno vojno je bil vodja partizanov, odporniških vojaških enot, katerih pripadniki so se borili proti okupatorjem (1941–1945). Najbolj znana funkcija, ki je je opravljal od 14. januarja 1953 do svoje smrti 4. maja 1980, je bil položaj predsednika Socialistične federativne republike Jugoslavije (do 1963 še FLRJ).
Tito se je rodil hrvaškemu očetu in materi Slovenki v vasi Kumrovec v Avstro-Ogrski (danes na Hrvaškem). Velik del otroštva je preživel pri sorodnikih v Sloveniji, posebej pri babici in dedku, ki jih je imel zelo rad z njima je govoril slovensko. V prvi razred je šel v Kumrovec in je imel prvo leto šolanja precej težav zaradi slabega znanja hrvaščine. V drugem razredu je že bil odličen. Izučil se je za kovinostrugarja. Vpoklican v vojaško službo, se je odlikoval in postal najmlajši vodnik avstro-ogrske vojske tistega časa [navedi vir].[1] Potem ko so ga med prvo svetovno vojno cesarski Rusi hudo ranili in ujeli, so ga poslali v delovno taborišče na Uralu. Sodeloval je kot obrobni udeleženec pri nekaterih dogodkih ruske revolucije leta 1917 in poznejše državljanske vojne. Po vrnitvi na Balkan leta 1918 je Broz vstopil v novoustanovljeno Kraljevino Jugoslavijo, kjer se je pridružil Komunistični partiji Jugoslavije (KPJ). S strani Kominterne je bil konec 1930. let postavljen za generalnega sekretarja te, takrat ilegalne stranke, 1952 preimenovane v Zvezo komunistov Jugoslavije (od julija 1964 je bila njegova formalna funkcija imenovana predsednik CK ZKJ oz. od 1969 predsednik ZKJ, ki mu je bila 1974 dodeljena trajno, torej brez omejitve mandata ali dosmrtno).
V povojnem obdobju je bil Tito vrhovni voditelj Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), bil je predsednik vlade (1943/4/5–1963), predsednik republike (1953–1980; od 1974 dosmrtni) in maršal Jugoslavije, hkrati pa vrhovni poveljnik oboroženih sil oz. Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Kljub temu, da je bila Jugoslavija članica Informbiroja/Kominforma, se je leta 1948 kot prvi izmed državnih oz. partijskih voditeljev uprl sovjetski hegemoniji in že v času vladavine Josifa Stalina, po razkolu začel z lastnim socialističnim programom svoje države, ki je kasneje delno vseboval elemente tržnega gospodarstva. Ekonomisti, ki so delovali v nekdanji Jugoslaviji, med njimi sta bila Jaroslav Vanek, rojen na Češkem in Branko Horvat, sooblikovali model tržnega socializma. Podjetja so bila v družbeni (državni) lasti, s teoretičnim vodstvom v njih zaposlenih delavcev in so temeljila na delavskem samoupravljanju, hkrati pa so delovala na skupnem jugoslovanskem trgu, nekatera pa tudi na odprtih in prostih trgih drugih držav in na mednarodnem trgu. Titu je še uspevalo v veliki meri (včasih tudi s silo) zatreti vsa trenja znotraj političnih povezav različnih jugoslovanskih narodov in narodnih skupnosti, kultur ter verstev, posebej tista med Srbi in Hrvati ter Srbi in Albanci na Kosovu. Jugoslovanska ustava iz leta 1974 je SFR Jugoslavijo opredelila kot "zvezno republiko enakopravnih narodov in narodnosti, ki se svobodno združuje po načelu bratstva in enotnosti pri doseganju posebnih in skupnih interesov." Vsaka republika naj bi dobila tudi pravico do samoodločbe in odcepitve, če se to opravi po zakonitih poteh. Nazadnje naj bi Tito Kosovu in Vojvodini, avtonomnima pokrajinama Srbije, znatno povečal avtonomijo, vključno z dejanskim vetom v srbskem parlamentu. [navedi vir] Tito je okoli sebe zgradil zelo močan kult osebnosti, ki ga je po njegovi smrti vzdrževalo vodstvo Zveze komunistov Jugoslavije. Dvanajst let po njegovi smrti, ko je v vzhodni Evropi padel komunizem, je Jugoslavija razpadla, večina novonastalih nacionalnih držav na njenem ozemlju pa se je po razpadu zapletla v medetnične spopade in v državljansko vojno.
Medtem, ko nekateri Tita kritizirajo kot krutega avtoritarnega diktatorja in ga zaradi njegovih zločinov iz tega obdobja primerjajo s Stalinovo brutalnostjo,[2][3] pa nekateri Tita še danes vidijo zgolj kot dobrodušnega in karizmatičnega voditelja, ki je - naj bi skrbel predvsem za skupno dobro. Bil je priljubljena javna osebnost, tako v Jugoslaviji kot v tujini. Njegova notranja politika, ki je bila videti kot povezovalni simbol, je ohranjala mirno sožitje narodov jugoslovanske federacije.[4][5] Mednarodno pozornost si je pridobil kot glavni vodja Gibanja neuvrščenih, skupaj z Jawaharlal Nehrujem iz Indije, Gamalom Abdelom Naserjem iz Egipta in Kwamejem Nkrumahom iz Gane.[6] Z zelo ugodnim ugledom v tujini je v obeh nasprotnih političnih blokih, v obdobju hladne vojne, prejel približno 98 tujih odlikovanj, med njimi častno legijo in red kopeli.[7].
- ↑ Marshall, Andrew (22. julij 2021). »Who was Josip Broz Tito«. Boot Camp & Military Fitness Institute. Boot Camp & Military Fitness Institute. Pridobljeno 18. februarja 2024.
- ↑ »Tito, zločinec stoletja«. Časnik. (Dvomljiv vir, neznanstvena publikacija).
- ↑ »Titovi komunistički zločini strašni kao i Hitlerovi!«.
- ↑ Martha L. Cottam, Beth Dietz-Uhler, Elena Mastors, Thomas Preston, Introduction to political psychology, Psychology Press, 2009 p. 243 ISBN 1-84872-881-6 "...Tito himself became a unifying symbol. He was charismatic and very popular among the citizens of Yugoslavia."
- ↑ Melissa Katherine Bokovoy, Jill A. Irvine, Carol S. Lilly, State-society Relations in Yugoslavia, 1945–1992; Palgrave Macmillan, 1997 p. 36 ISBN 0-312-12690-5 "...Of course, Tito was a popular figure, both in Yugoslavia and outside it."
- ↑ Peter Willetts, The Non-aligned Movement: The Origins of a Third World Alliance (1978) p. xiv
- ↑ Bosnia-Herzegovina: The End of a Legacy. str. 39.
Previous Page Next Page
