Kanaan | |
---|---|
zgodovinska regija | |
Približen obseg Kanaana/Kinaḫḫu okoli leta 1300 pr. n. št. | |
32°46′0.01″N 35°19′59.99″E / 32.7666694°N 35.3333306°E | |
Države in ljudstva | |
Kanaanski jeziki |
Kanaan (severozahodno semitsko knaʿn, feničansko 𐤊𐤍𐤏𐤍 Kana‘n, hebrejsko כְּנָעַן, Kənā‘an) je bila semitsko govoreča regija na staroveškem Bližnjem vzhodu v poznem 2. tisočletju pr. n. št. Ime Kanaan se največkrat pojavlja v Svetem pismu, v katerem ustreza kasnejšemu Levantu, zlasti delom južnega Levanta, kjer so bila glavna prizorišča pripovedi iz Svetega pisma, se pravi Feniciji, Filisteji (Palestina) in Izraelu.
Beseda Kanaanci zajema vsa domorodna ljudstva v južnem Levantu oziroma Kanaanu, tako naseljena kot nomadska.[1] Kanaanci so daleč najpogosteje uporabljeni etnični izraz v Svetem pismu.[2] Imeli so skupne daljne prednike in nekoč skupno kulturo. V Jozuetovi knjigi so Kanaanci na seznamu ljudstev, ki jih bo pregnal bog,[3] kasneje pa kot etnična skupina, ki so jo uničili Izraelci.[4] Ime Kanaanci (hebrejsko כְּנָעַנִיְם kənā'anīm, כְּנָעַנִי kənā'anī) je potrjeno še nekaj stoletij kasneje kot endonim za ljudstvo, ki so ga stari Grki približno od leta 500 pr. n. št. imenovali Feničani.[4] Kanaansko govoreče ljudstvo je po selitvi v Kartagino v severni Afriki (ustanovljena v 9. stoletju pr. n. št.) v pozni antiki samo sebe imenovalo tudi Punci (hanani).
Kanaan je imel v amarnskem obdobju v pozni bronasti dobi (14. stoletje pr. n. št.) pomembno geopolitično vlogo kot regija, v kateri so se stikale interesne sfere Egipčanov, Hetitov, Mitancev in Asircev. Večina sodobnega znanja o Kanaanu izvira iz arheoloških izkopavanj, na primer v Tel Hazorju, Tel Megidu in Tel Gezerju.