Kitajska arhitektura

Kitajska arhitektura je utelešenje arhitekturnega sloga, ki se je skozi tisočletja razvijal na Kitajskem in je vplival na arhitekturo po vsej vzhodni Aziji.^[1][2][3] Od nastanka v zgodnjem antičnem obdobju so strukturna načela njene arhitekture ostala večinoma nespremenjena. Glavne spremembe so se nanašale na različne dekorativne detajle. Od dinastije Tang^[4] je imela kitajska arhitektura velik vpliv na arhitekturne sloge sosednjih vzhodnoazijskih držav, kot so Japonska, Koreja in Mongolija, poleg manjših vplivov na arhitekturo jugovzhodne in južne Azije, vključno z državami Malezija, Singapur, Indonezija, Vietnam, Šrilanka,^[5] Tajska,^[6] Laos, Kambodža in Filipini.^[7]

Za kitajsko arhitekturo je značilna bilateralna simetrija, uporaba zaprtih odprtih prostorov, feng šuj (npr. smerne hierarhije), horizontalni poudarek in aluzija na različne kozmološke, mitološke ali na splošno simbolne elemente. Kitajska arhitektura tradicionalno razvršča strukture glede na vrsto, od pagod do palač. Zaradi pogoste uporabe lesa, razmeroma pokvarljivega materiala, pa tudi zaradi redkih monumentalnih struktur, zgrajenih iz trajnejših materialov, veliko zgodovinskega znanja o kitajski arhitekturi izhaja iz ohranjenih miniaturnih modelov v keramiki ter objavljenih risb in specifikacij.

Nekateri vzorci kažejo vpliv slogov izven Kitajske, kot so vplivi na strukture mošej, ki izvirajo iz Bližnjega vzhoda. Čeprav obstajajo združevalni vidiki, se kitajska arhitektura zelo razlikuje glede na status ali pripadnost, na primer, ali so bile strukture zgrajene za cesarje, navadne ljudi ali za verske namene. Druge različice kitajske arhitekture so prikazane v ljudskih slogih, povezanih z različnimi geografskimi regijami in različnimi etničnimi dediščinami.

Kitajska arhitektura je stara toliko kot kitajska civilizacija. Iz vseh virov informacij – literarnih, grafičnih, zglednih – obstajajo trdni dokazi, ki pričajo o dejstvu, da so Kitajci vedno uživali avtohtoni sistem gradnje, ki je ohranil svoje glavne značilnosti od prazgodovine do danes. Na obsežnem območju od kitajskega Turkestana do Japonske, od Mandžurije do severne polovice Francoske Indokine prevladuje isti sistem gradnje; in to je bilo območje kitajskega kulturnega vpliva. Da se je ta sistem gradnje lahko ohranil več kot štiri tisoč let na tako obsežnem ozemlju in še vedno ostal živa arhitektura, ki je obdržala svoje glavne značilnosti kljub ponavljajočim se tujim vdorom – vojaškim, intelektualnim in duhovnim – je pojav, ki ga je mogoče primerjati le z kontinuiteto civilizacije, katere sestavni del je.

— Liang Sicheng, 1984^[8]

Skozi 20. stoletje so kitajski arhitekti poskušali prenesti tradicionalne kitajske modele v moderno arhitekturo. Poleg tega pritisk za urbani razvoj po vsej Kitajski zahteva hitro gradnjo in večje razmerje tlorisne površine: tako je v mestih povpraševanje po tradicionalnih kitajskih stavbah (ki so običajno manj kot 3-nadstropne) upadlo v korist stolpnic. Vendar se tradicionalne veščine kitajske arhitekture, vključno z večjim in manjšim tesarstvom, zidarstvom in kamnoseštvom, uporabljajo pri gradnji ljudskee arhitekture na kitajskem podeželju.

1. ↑ L. Carrington Goodrich (2007). A Short History of the Chinese People. Sturgis Press. ISBN 978-1406769760.
2. ↑ McCannon, John (19. marec 2018). Barron's how to Prepare for the AP World History Examination. Barron's Educational Series. ISBN 9780764118166. Arhivirano iz spletišča dne 20. marca 2018. Pridobljeno 19. marca 2018 – prek Google Books.
3. ↑ Formichi, Chiara (1. oktober 2013). Religious Pluralism, State and Society in Asia. Routledge. ISBN 9781134575428. Arhivirano iz spletišča dne 20. marca 2018. Pridobljeno 19. marca 2018 – prek Google Books.
4. ↑ Steinhardt, Nancy Shatzman (Junij 2004). »The Tang Architectural Icon and the Politics of Chinese Architectural History«. The Art Bulletin. 86 (2): 228–254. doi:10.2307/3177416. ISSN 0004-3079. JSTOR 3177416.
5. ↑ Bandaranayake, S. D. (19. marec 1974). Sinhalese Monastic Architecture: The Viháras of Anurádhapura. BRILL. ISBN 9004039929. Arhivirano iz spletišča dne 20. marca 2018. Pridobljeno 19. marca 2018 – prek Google Books.
6. ↑ Sthapitanond, Nithi; Mertens, Brian (19. marec 2018). Architecture of Thailand: A Guide to Tradition and Contemporary Forms. Editions Didier Millet. ISBN 9789814260862. Arhivirano iz spletišča dne 20. marca 2018. Pridobljeno 19. marca 2018 – prek Google Books.
7. ↑ ddmdomag (9. april 2013). »Filipino-Chinese Coalitions«. openthedorr (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 20. oktobra 2014. Pridobljeno 9. marca 2019.
8. ↑ Liang Sicheng, year 12, A pictorial history of Chinese architecture : a study of the development of its structural system and the evolution of its types, ed. by Wilma Fairbank, Cambridge (Mass.): MIT Press.