Kulminacija

Kulminacija je v astronomiji trenutek (čas), ko nebesno telo pri svojem gibanju po nebesni krogli doseže največjo (najnižjo) altitudo nad (pod) horizontom. To pomeni tudi, da je to čas ko nebesno telo prečka nebesni poldnevnik opazovalca. Beseda izhaja iz latinske besede »culmen«, kar pomeni vrh, višek.
Vsako nebesno telo prečka nebesni poldnevnik dvakrat dnevno. Ko je telo na najvišji točki nebesne krogle pravimo, da je to zgornja kulminacija. Prav tako je telo vsak dan enkrat v najnižji točki, to je spodnja kulminacija. Običajno pod izrazom »kulminacija« mislimo zgornjo kulminacijo nebesnega telesa. Za opazovalce na severni polobli je zgornja točka kulminacije v smeri od severnega pola proti jugu ali pa je pod horizontom.

V odvisnosti od altitude nebesnega telesa lahko nastopijo trije primeri:

• zgornja kulminacija je nad obzorjem, spodnja je pod obzorjem (telo vzhaja in zahaja)
• zgornja in spodnja kulminacija je nad obzorjem (telo nikoli ne zaide)
• zgornja in spodnja kulminacija sta vedno pod obzorjem (telo nikoli ne vzide, nikoli ni vidno)

Čas med eno in drugo zgornjo kulminacijo je okoli 24 ur. Med zgornjo in spodnjo kulminacijo pa mine 12 ur. Sončev dan je čas, ki poteče med dvema kulminacijama Sonca, siderski dan pa je čas, ki poteče med dvema zaporednima kulminacijama iste zvezde stalnice. Ker ima tudi Sonce lastno gibanje, je sončni dan daljši kot siderski dan. Srednja razlika med obema časoma je 1/365,24219, ker potrebuje Zemlja za en obhod okoli Sonca 365,24219 dni.