Lublinska unija

Lublinska unija (poljsko Unia lubelska, litovsko Liublino unija) je sporazum, sklenjen 1. julija 1569 v Lublinu, Poljska, s katerim sta se Poljska in Litva združili v eno državo Republiko obeh narodov.

Nova država je bila takrat ena največjih v Evropi. Nadomestila je personalno unijo Krone poljskega kraljestva in Velike litovske kneževine z novo volilno kraljevino, ker je zadnji poljski kralj in Jagelonec Sigismund II. Avgust v treh zakonih ostal brez naslednika. Avtonomija Kraljeve Prusije je bila večinoma opuščena, Vojvodina Livonija, od Grodnenske unije (1566) povezana z Litvo v realno unijo, pa je postala poljsko-litovski kondominij.^[1]

Skupni državi je vladal en sam izvoljen monnarh, ki je opravljal funkciji poljskega kralja in litovskega velikega kneza. Država je imela skupni Senat in Sejm (parlament). Nekateri v Uniji vidijo evolucijsko stopnjo v poljsko-litovskem zavezništvu in osebni uniji, ki je bila potrebna tudi zaradi nevarnega položaja Litve v vojnah z Rusijo.^[2][3][4]

1. ↑ Dybaś, Bogusław (2006). "Livland und Polen-Litauen nach dem Frieden von Oliva (1660)". V Willoweit, Dietmar; Lemberg, Hans (ur.). Reiche und Territorien in Ostmitteleuropa. Historische Beziehungen und politische Herrschaftslegitimation. Völker, Staaten und Kulturen in Ostmitteleuropa (nemško). Vol. 2. Munich: Oldenbourg Wissenschaftsverlag. str. 51–72, 109. ISBN 3-486-57839-1.
2. ↑ Dvornik, Francis. The Slavs in European History and Civilization. Rutgers University Press. str. 254. ISBN 0-8135-0799-5.
3. ↑ Norman Davies. God's Playground: A History of Poland in Two Volumes. Oxford University Press. Google Print. str. 50. ISBN 0-19-925339-0.
4. ↑ W. H. Zawadzki. A Man of Honour: Adam Czartoryski as a Statesman of Russia and Poland, 1795–1831. Oxford University Press. 1993. Google Print, str. 1. ISBN 0-19-820303-9.