DC-10 | |
---|---|
DC-10-30 letalske družbe Ariana Afghan Airlines na letališču London Heathrow leta 1980 | |
Vloga | Širokotrupno reaktivno potniško in tovorno letalo |
Izvor | ZDA |
Proizvajalec/-ci | McDonnell Douglas |
Krstni polet | 29. avgust 1970 |
Predstavljen | 5. avgust 1971 pri American Airlinesu |
Upokojen | 24. februar 2014 (kot potniško letalo) |
Status | V uporabi za prevoz tovora in posebne namene |
Glavni uporabniki | FedEx Express TAB Cargo 10 Tanker Air Carrier |
Izdelovan | 1968–1988 |
Število izdelanih | DC-10: 386[1] KC-10: 60[1] |
Različice | McDonnell Douglas KC-10 Extender |
Izpeljanke | McDonnell Douglas MD-11 |
McDonnell Douglas DC-10 je trimotorno širokotrupno reaktivno potniško in tovorno letalo, ki ga je med januarjem 1968 in decembrom 1988 v tovarni v mestu Long Beach v ameriški zvezni državi Kalifornija proizvajalo podjetje McDonnell Douglas.
Letalo DC-10 je bilo neke vrste naslednik manjšega štirimotornega letala DC-8. Zasnovano je bilo pri ameriškem proizvajalcu Douglas leta 1966, ko je tamkajšnja letalska družba American Airlines iskala širokotrupno letalo, ki bi bilo manjše od Boeinga 747, a bi hkrati omogočalo polete daljšega dosega in uporabo na krajših vzletno-pristajalnih stezah.[2] Leta 1967 je prišlo do združitve podjetja Douglas s podjetjem McDonnell ter je bilo letalo DC-10 prvo, ki se je proizvajalo pod imenom McDonnell Douglas.
V tovarni v mestu Long Beach se je sredi leta 1988, torej nekaj mesecev pred dokončanjem zadnjega novega letala DC-10, začelo delo na prvih primerkih naslednika MD-11, ki je bil pravzaprav podaljšana in posodobljena različica letala DC-10. Komercialna uporaba potniških letal DC-10 se je začela avgusta 1971 pri ameriških letalskih družbah American Airlines in United Airlines.[1] Zadnje novo letalo DC-10 je bilo dobavljeno nigerijski letalski družbi Nigeria Airways julija 1989.[3]
Posebnost letala DC-10 so trije motorji, dva na krilih in eden na repu. Tako konfiguracijo motorjev uporabljata tudi njegov naslednik MD-11 in konkurent Lockheed L-1011 TriStar, katerega prodaja je bila s 386 izdelanimi letali DC-10, ki so bila dobavljena letalskim družbam, presežena za 136 primerkov. Največja kapaciteta je bila 399 potnikov, vendar pa je FAA izdala dovoljenje za največ 380 potnikov v enem razredu. Tipične so bile konfiguracije za prevoz 270 potnikov v dveh razredih.
Potniška letala DC-10 so bila uporabljana na srednjih in dolgih progah. Prvotna različica DC-10-10 je v povprečju imela doseg približno 5600 kilometrov ter je bila večinoma uporabljana za polete znotraj Združenih držav Amerike.[4] Različica DC-10-15 je imela močnejše motorje ter je ponujala možnost uporabe na vzletno-pristajalnih stezah v okolju nizke gostote zraka zaradi visoke temperature zraka in visoke lege (angleško hot and high). Za medcelinske polete so letalske družbe večinoma uporabljale različici DC-10-30 in DC-10-40, ki sta v povprečju imeli doseg približno 9600 kilometrov. Proizvodnja različice DC-10-30 se je začela leta 1972, proizvodnja različice DC-10-40 pa leta 1973.[4] Na različici DC-10-30 je temeljil leteči tanker KC-10 Extender, ki je bil izdelan v 60 primerkih za Vojno letalstvo Združenih držav Amerike.[1]
Prvotna letala DC-10 so še naprej imela inženirja leta kot tretjega člana posadke v pilotski kabini. Kratko pred tem, ko je Boeing leta 1997 odkupil podjetje McDonnell Douglas, je bila predstavljena možnost nadomestitve prvotne pilotske kabine s sodobno stekleno pilotsko kabino, kakršna je bila vgrajevana tudi v nova letala MD-11. Tako spremenjena letala DC-10 so bila preimenovana v MD-10, s posodobitvijo pa je bila odstranjena potreba po inženirju leta in omogočena enotna certifikacija pilotov (angleško type rating) za upravljanje letal MD-10 in MD-11.
Uporaba potniških letal DC-10 se je končala 24. februarja 2014.[5] Nekaj tovornih letal MD-10 je še naprej v redni uporabi, večinoma pri ameriški letalski družbi FedEx Express. V občasni uporabi so tudi štiri nekdanja potniška letala DC-10-30, ki so bila predrugačena v letala za zračno gašenje požarov.[6]