Nektar ali medičina je sladka tekočina, ki jo izločajo žleze v cvetovih rastlin.[1] Je hranljiva snov, s katero rastlina privablja žuželke (predvsem kožekrilce, komarje, muhe trepetavke, metulje) in redkeje druge živali (na primer določene vrste ptičev, netopirje ter druge), ki nato s prenosom peloda (opraševanjem) sodelujejo pri njenem razmnoževanju ali rastlini pomagajo na kak drug način. Sladek sekret izločajo nektarialne žleze[1], tudi medovniki[2], nektariji[1] in nektarne žleze.[2] Poznamo cvetne medovnike in izvencvetne medovnike, ki se med seboj razlikujejo po mestu nahajanja na rastlini.[1][3]
Ta sok nastaja v citoplazmi žleznih celic in v glavnem vsebuje vodo, ogljikove hidrate, beljakovine, organske kisline, fosforjeve spojine, različne dišavne spojine, katione, več vodotopnih vitaminov in številne encime.[2] Sestava nektarja lahko variira od posamezne rastlinske vrste do druge, saj jih obiskujejo različni opraševalci, ki imajo svoje potrebe in preference.
Nektar je hkrati ekonomsko pomembna snov, ker predstavlja vir sladkorjev za pridelavo medu. Uporaben je tudi v kmetijstvu in vrtnarstvu, saj se z njim prehranjujejo odrasli stadiji nekaterih plenilskih žuželčjih vrst. Takšne so denimo parazitoidne ose različnih vrst, katerih prehrana v glavnem temelji na medičini.
Če rastlina izloča nektar, se bo vidno povečalo število obiskov opraševalcev in bo posledično poteklo več oploditev, kar je glavni cilj samega odnosa opraševanja. Hkrati bo večje število obiskov pri večini rastlinskih vrst vodilo v bolj intenzivno sekrecijo nektarja. Po uspešni oprašitvi bodo rastline običajno ostali nektar absorbirale nazaj v svoja tkiva in sestavine uporabile za svoje potrebe ali jih shranile za naslednjo razmnoževalno obdobje.[4]
<ref>
; sklici, poimenovani :2
, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).{{navedi splet}}
: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)