Nubija

Nubija je območje ob reki Nil, ki je bila v današnjem severnem Sudanu in južnem delu Egipta. Je ena prvih avtohtonih civilizacij z zgodovino, ki jo lahko zasledimo od 2000 pr. n. št. naprej prek nubijskih spomenikov in artefaktov, pa tudi zapisov iz Egipta in Rima, v njej je bil tudi eden od afriških imperijev. V vsem poklasičnem obdobju so bila tam številna velika nubijska kraljestva, od katerih je zadnje propadlo leta 1504, ko se je Nubija razdelila med Egipt in sultanat Senar. Nubija se je ponovno združila v otomanskem Egiptu v 19. stoletju ter v anglo-egiptovskem Sudanu med letoma 1899 in 1956.

Ime Nubija je povezano z ljudstvom Noba, nomadi, ki so se naselili na območju v 4. stoletju s propadom kraljestva Meroë. Govorili so nilsko-saharski jezik, prednik stare nubijščine. Stara nubijščina se je večinoma uporabljala v verskih besedilih od 8. do 15. stoletja našega štetja. Pred 4. stoletjem in v klasični antiki je bila Nubija znana kot Kuš ali v klasični grščini Etiopija (Aithiopia).

Zgodovinsko gledano so prebivalci Nubije spadali v vsaj dve nubijski jezikovni skupini: podskupino, ki vključuje nobijski jezik (naslednik stare nubijščine), dongolavijski, midobski in nekaj sorodnih jezikov v severnem delu nubskih gora v Južnem Kordofanu. Vsaj do leta 1970 so birgidski jezik govorili severno od Njale v Darfurju, vendar je zdaj izumrl.