Obrazilo, afiks ali pona je morfem (ali morfemska zveza), s katerim delamo novo besedo, npr.:[1]
Del besede, iz katere z obrazilom tvorimo novo besedo, imenujemo podstava (npr. mizica: podstava = miz-, obrazilo = -ica). Na stiku med podstavo in obrazilom pogosto prihaja do glasovnih premen (knjiga – knjižica).[2]
Obrazila so različna: večinoma so glasovna (npr. -ko, -in, -ka), lahko so tudi ničta (-ø v besedi govor); glasovna so nenaglašena ali naglašena (-ko, -in proti -ost, -o-), nahajajo se za podstavo (sin-ko), pred podstavo (pre-mlad), sredi nje (drev-o-red), lahko pa so tudi prosta (npr. se v napiti se).[3]