Padec komunizma

Padec komunizma

Padec berlinskega zidu novembra 1989
Datum	16. december 1986 — 24. september 1993
Kraj	Vzhodna Evropa, Srednja Evropa, Azija, Afrika
Vzrok	Politična represija, totalitarizem, avtoritarnost, demokratizacija, konzervativizem, enopartijski sistem, personalizem, nacionalizem, kolonializem in imperializem, kritika socializma, kritika marksizma in desnice, preganjanje religije, varčevanje, pomanjkanje, gospodarske krize, pritisk potrošnikov, protikomunizem

Padec komunizma se je zgodil leta 1989, ko je bilo v Evropi izvedenih več revolucij, s katerimi so bili strmoglavljeni komunistični režimi v državah vzhodnega boka. Dogodek je pripeljal tudi do razpada Sovjetske zveze - največje komunistične države na svetu - in opustitve komunističnih režimov v mnogih delih sveta, od katerih so bili nekateri nasilno strmoglavljeni. Padec komunizma je drastično spremenil razmerje moči v svetu, kar je pomenilo konec hladne vojne in začetek obdobja po hladni vojni.^{[1][2][3][4][5][6]} 

Najzgodnejši zabeleženi protesti proti komunistični oblasti so se začeli v Kazahstanu, ki je bil takrat del Sovjetske zveze, leta 1986 s študentskimi demonstracijami – za zadnje poglavje teh revolucij se šteje leto 1993, ko je Kambodža sprejela novo ustavo, v kateri je bil komunizem zapuščen. Glavna regija teh revolucij je bila v vzhodni Evropi, začenši na Poljskem z množičnim stavkovnim gibanjem poljskih delavcev leta 1988, revolucionarni trend pa se je nadaljeval na Madžarskem, v Vzhodni Nemčiji, Bolgariji, Češkoslovaški in Romuniji. 4. junija 1989 je sindikat Solidarnosti zmagal na delno svobodnih volitvah na Poljskem, kar je povzročilo miren padec komunizma v tej državi. Tudi junija 1989 je Madžarska začela podirati svoj del fizične železne zavese, medtem ko je odprtje mejnih vrat med Avstrijo in Madžarsko avgusta 1989 sprožilo mirno verižno reakcijo, v kateri je razpadel vzhodni blok. To je privedlo do množičnih demonstracij v mestih, kot je Leipzig, in nato do padca berlinskega zidu 9. novembra 1989, ki je služil kot simbolna vrata k ponovni združitvi Nemčije leta 1990. Ena značilnost, skupna večini teh dogodkov, je bila obsežna uporaba kampanje civilnega odpora, ki izkazujejo ljudsko nasprotovanje nadaljevanju enostrankarske vladavine in prispevajo k pritisku za spremembe. Romunija je bila edina država, kjer so državljani in opozicijske sile z nasiljem strmoglavili njihov komunistični režim. Hladna vojna se je "uradno" končala 3. decembra 1989 med vrhom na Malti med sovjetskim in ameriškim predsednikom.^[7]

Sama Sovjetska zveza je od marca 1990 postala večstrankarska polpredsedniška republika in izvedla prve predsedniške volitve, kar je pomenilo drastično spremembo kot del njenega programa reform. Država je dokončno razpadla 25. decembra 1991, kar je povzročilo enajst novih suverenih držav, ki so med letom 1991 razglasile neodvisnost od Sovjetske zveze, medtem ko so baltske države ponovno pridobile neodvisnost septembra 1991. Preostali del Sovjetske zveze, ki je predstavljal večino območja, je nadomestila ustanovitvev Ruske federacije. Albanija in Jugoslavija sta med letoma 1990 in 1992 ukinili komunizem, Jugoslavija pa je nato razpadla na pet novih držav. Češkoslovaška je razpadla tri leta po koncu komunistične vladavine in se 1. januarja 1993 mirno razdelila na Češko in Slovaško.^[8]

Vpliv teh dogodkov so občutile številne socialistične države tretjega sveta po vsem svetu. Sočasno z dogodki na Poljskem in protesti na Trgu nebeškega miru (april–junij 1989) niso spodbudili večjih političnih sprememb na celinski Kitajski, vendar so vplivne podobe pogumnega kljubovanja med tem protestom pomagale pospešiti dogodke v drugih delih sveta. Tri azijske države, in sicer Afganistan, Kambodža in Mongolija, so v letih 1992-1993 uspešno opustile komunizem, bodisi z reformo ali konfliktom. Poleg tega je komunistično ideologijo zapustilo tudi osem držav v Afriki ali njeni okolici, in sicer Etiopija, Angola, Benin, Kongo-Brazzaville, Mozambik, Somalija, pa tudi Južni Jemen (poenoten s Severnim Jemnom). ^[9]

Politične reforme so bile različne, toda samo v petih državah se je komunizem uspel obdržati na oblasti, in sicer na Kitajskem, Kubi, v Laosu, Vietnamu in Severni Koreji. Vendar so te države pozneje v prihodnjih letih izvedle gospodarske reforme, da bi sprejele nekatere oblike tržnega gospodarstva v tržnem socializmu. Severna Koreja je leta 2009 prešla iz komunistične ideologije marksizmo-leninizma v novo komunistično ideologijo džuče. Evropska politična pokrajina se je drastično spremenila, saj se je več držav nekdanjega vzhodnega bloka pridružilo Natu in Evropski uniji, kar je povzročilo močnejšo gospodarsko in socialno integracijo z Zahodno Evropo in Severno Ameriko. Številne komunistične in socialistične organizacije na Zahodu so svoja vodilna načela obrnile na socialno demokracijo in demokratični socializem. V nasprotju s tem in nekoliko pozneje, v Južni Ameriki, se je socialistična oblast začela v Venezueli leta 1999 in oblikovala politiko v drugih delih celine do zgodnjih 2000-ih let. Medtem so v nekaterih državah posledice teh revolucij povzročile konflikte in vojne, vključno z različnimi postsovjetskimi konflikti, ki ostajajo zamrznjeni do danes, pa tudi obsežnimi vojnami, predvsem jugoslovanskimi, ki so privedle do prvega genocida v Evropi po drugi svetovni vojni, leta 1995.^[8]

1. ↑ Gehler, Michael; Kosicki, Piotr H.; Wohnout, Helmut (2019). Christian Democracy and the Fall of Communism. Leuven University Press. ISBN 9789462702165.
2. ↑ Nedelmann, Birgitta; Sztompka, Piotr (1. januar 1993). Sociology in Europe: In Search of Identity. Walter de Gruyter. str. 1–. ISBN 978-3-11-013845-0.
3. ↑ Bernhard, Michael; Szlajfer, Henryk (1. november 2010). From the Polish Underground: Selections from Krytyka, 1978–1993. Penn State Press. str. 221–. ISBN 978-0-271-04427-9.
4. ↑ Luciano, Bernadette (2008). Cinema of Silvio Soldini: Dream, Image, Voyage. Troubador. str. 77–. ISBN 978-1-906510-24-4.
5. ↑ Grofman, Bernard (2001). Political Science as Puzzle Solving. University of Michigan Press. str. 85–. ISBN 0-472-08723-1.
6. ↑ Sadurski, Wojciech; Czarnota, Adam; Krygier, Martin (30. julij 2006). Spreading Democracy and the Rule of Law?: The Impact of EU Enlargemente for the Rule of Law, Democracy and Constitutionalism in Post-Communist Legal Orders. Springer. str. 285–. ISBN 978-1-4020-3842-6.
7. ↑ »A Day That Shook The World: Cold War officially ends«. Independent.co.uk. 3. december 2010.
8. ↑ ^{8,0 8,1} »Yugoslavia«, Constitution, GR: CECL, 27. april 1992, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. oktobra 2017, pridobljeno 16. septembra 2011.
9. ↑ »Stopping Genocide«.