Razpad SFR Jugoslavije

Ta članek je grob prevod. Morda gre deloma ali v celoti za strojni prevod ali za delo prevajalca, ki slabo pozna izvorni ali ciljni jezik. Prosimo, pomagajte nam ta prevod izboljšati. Če ste v tem članku pravkar označili, da potrebuje pozornost, dodajte tudi {{subst:potrebuje prevod|stran=Razpad SFR Jugoslavije |jezik=neznan |komentar= }} ~~~~ na dno Strani, ki jih je treba prevesti v slovenščino.

Razpad Jugoslavije se je zgodil kot posledica vrste političnih pretresov in konfliktov v zgodnjih devetdesetih letih. Po obdobju politične in gospodarske krize v 80. letih dvajsetega stoletja so se zvezne republike Socialistične federativne republike Jugoslavije osamosvojile, vendar so nerešena vprašanja povzročila hude medetnične jugoslovanske vojne. Vojne so prizadele predvsem Hrvaško in Bosno in Hercegovino ter nekaj let pozneje tudi Kosovo.^[1]

Po zmagi zaveznikov v drugi svetovni vojni je bila Jugoslavija ustanovljena kot federacija šestih republik z mejami po etničnih in zgodovinskih linijah: Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Črne gore in Makedonije. Poleg tega sta bili znotraj Srbije ustanovljeni dve avtonomni pokrajini: Vojvodina in Kosovo. Vsaka od republik je imela svojo podružnico Zveze komunistov Jugoslavije in vladajočo elito, morebitne napetosti pa so se reševale na zvezni ravni. Jugoslovanski model državne organizacije, pa tudi »srednja pot« med načrtnim in liberalnim gospodarstvom , država pa je do 80. let dvajsetega stoletja pod diktatorsko vladavino doživela obdobje relativne politične stabilnosti. Po smrti Josipa Broza Tita leta 1980 se oslabljen sistem zvezne vlade ni mogel spopasti z naraščajočimi gospodarskimi in političnimi izzivi.^[2]

V osemdesetih letih dvajsetega stoletja so kosovski Albanci začeli zahtevati, da se njihovi avtonomni pokrajini podeli status konstitutivne republike, začenši s protesti leta 1981. Etnične napetosti med Albanci in kosovskimi Srbi so ostale visoke skozi vse desetletje, kar je povzročilo rast srbskega nasprotovanja visoki avtonomiji pokrajin in neučinkovitemu sistemu konsenza na federalni ravni po vsej Jugoslaviji, kar je bilo videti kot ovira za srbske interese. Leta 1987 je na oblast v SR Srbiji prišel Slobodan Milošević in z vrsto populističnih potez pridobil nadzor nad Kosovom, Vojvodino in Črno goro, s čimer je pridobil visoko raven podpore med Srbi za svojo centralistično politiko. Miloševiću so nasprotovali vodje strank zahodnih konstitutivnih republik Slovenije in Hrvaške, ki so se zavzemali tudi za večjo demokratizacijo države v skladu z revolucijami leta 1989 v Vzhodni Evropi. Zveza komunistov Jugoslavije se je januarja 1990 razpustila po zvezni liniji. Republikanske komunistične organizacije so postale ločene socialistične stranke.^[3]

Leta 1990 so socialisti (nekdanji komunisti) na prvih večstrankarskih volitvah po vsej državi izgubili oblast pred etničnimi separatističnimi strankami, razen v Srbiji in Črni gori, kjer so zmagali Milošević in njegovi zavezniki. Nacionalistična retorika na vseh straneh je postajala vse bolj napeta. Med junijem 1991 in aprilom 1992 so štiri konstitutivne republike razglasile neodvisnost (federativni sta ostali le Srbija in Črna gora), vendar je status etničnih Srbov zunaj Srbije in Črne gore ter status etničnih Hrvatov zunaj Hrvaške ostal nerešen. Po nizu medetničnih incidentov so se začele jugoslovanske vojne, najprej v Sloveniji, nato na Hrvaškem, kasneje pa v večetnični Bosni in Hercegovini. Vojne so v državah pustile gospodarsko in politično škodo, ki se je še vedno čutila desetletja pozneje.^[4]

1. ↑ »The Hungaro-Croatian Compromise of 1868 (The Nagodba)«. h-net.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. junija 2011.
2. ↑ World Bank, World Development Report 1991, Statistical Annex, Tables 1 and 2, 1991.
3. ↑ Beth J. Asch, Courtland Reichmann, Rand Corporation. Emigration and Its Effects on the Sending Country. Rand Corporation, 1994. (pg. 26)
4. ↑ »Decades later, Bosnia still struggling with the aftermath of war«. PBS NewsHour. 19. november 2017.