Republika Kitajska 中華民國
| |
---|---|
Himna: 中華民國國歌 Zhonghua minguo guoge "Himna Republike Kitajske" | |
Pečat na uradnih dokumentih (npr. potnem listu) Taiwanese passport seal.svg | |
Glavno mesto | Tajpej (Taibei 台北) 25°02′15″N 121°33′45″E / 25.03750°N 121.56250°E |
Največje mesto | Tajpej |
Uradni jeziki | Standardna kitajščina, Holo (Tajvanščina), Hakka in ostali avstronezijski jeziki. |
Etnične skupine | 95% Han Kitajcev (vključno s skupinami, ki izvirajo iz Kitajske) 2,5% avtohtonih prebivalcev iz Malajsko-Polinezijske skupine 2,5% novih imigrantov iz Kitajske in Jugozvhodne Azije. |
Vlada | Ustavna republika |
Lai Ching-te | |
Hsiao Bi-khim | |
• Izvrševalni Yuan kot premier | Cho Jung-tai |
Han Kuo-yu | |
Površina | |
• skupaj | 36.198 km2 |
Prebivalstvo | |
• ocena 2024 | 23.356.000 (58.) |
• gostota | 645,2/km2 |
BDP (ocena 2023) | |
• skupaj (nominal.) | 775.017.000.000 |
• skupaj (PKM) | 791.600.000.000 |
• na preb. (nominal.) | 34.920 $ |
• na preb. (PKM) | 72.433 $ |
Valuta | Novi tajvanski dolar (NT$) |
Časovni pas | UTC +9 |
Klicna koda | +886 |
Republika Kitajska (Tajvan) je večinsko nepriznana politična entiteta,[1] ki se nahaja na otoku Tajvan in je v ozemeljskem sporu s celinsko Kitajsko (Ljudsko republiko Kitajsko), ki Tajvan proglaša kot svojo provinco, ki je bila vse od leta 1949 naprej od celinske Kitajske ločena. Januarja, 1979 se je vrhovni voditelj Kitajske Deng Xiaoping zavzel za sistem "ena država, dva sistema" (Yiguoliangzhi 一國兩制) v okviru katerega naj bi se Tajvan in Kitajska združila po mirni poti, Tajvan pa bi v okviru tega sistema obdržal kapitalistično gospodarsko in demokratično družbeno ureditev.[2]
Tajvan leži v Pacifiškem oceanu in je od celinske Kitajske oddaljen okrog 160 kilometrov. Med celino in otokom se nahaja Tajvanska ožina.[3] Tajvan ima tudi jurisdikcijo nad več otoki, tudi nad tremi otoki Matsu (Mazu 馬祖), Quemoy (Jinmendao 金門島) in Penghu (Penghu 澎湖), ki ležijo tik ob obali kitajske province Fujian (Fujian 福建). Tajvan jemlje pod svojo jurisdikcijo tudi skupino otokov Diaoyutai (Diaoyutai 釣魚台), ki se nahajajo v Vhodnokitajskem morju, ampak te otoke zahteva tudi Japonska pod imenom Senkaku. Problem pa so tudi otoki v Južnokitajskem morju, saj jih proglaša za svoje vsaj pet držav (med njimi tudi LRK in Tajvan).[4]