Standardizàcija oziroma poenotenje je metoda, katere bistvo je v odstranjevanju odvečne raznovrstnosti in določanju izenačenosti glede na: kakovost ali kvaliteto, obliko, mere (dimenzije), materiale, varnost, zanesljivost ter življenjsko dobo izdelka. Primer: vsa Evropa uporablja napetost 230 V/50 Hz (čeprav različne vtiče), enotno GSM telefonijo in uporablja (vsaj uradno) metrski sistem.
Določena oblika standardizacije je obstajala že v času antike pri izdelovanju v takratnih manufakturnih delavnicah, predvsem pa je bila najbolj poudarjena in je še danes vidna (po arheoloških izkopaninah in še vedno vidnih sledovih cest) pri standardni razdalji med kolesi na vozovih (kolotek), ki je vplivala na razdaljo med kolesi železniških vozil. Vendar pa lahko štejemo za začetnika prave industrijske standardizacije tovarnarja Forda v ZDA konec 19. stoletja. Industrijski standardi so se v 20. stoletju razširili po vsem svetu, pri tem je imela odločilno vlogo Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO - International Organization for Standardization) s sedežem v Švici.
Industrijski standardi so pocenili izdelavo in izdelke. Predvsem pa so pocenili popravila izdelkov. Bistvena razlika je med tem, ali je za popravilo treba kupiti posebni del (na primer vijak) določenega proizvajalca ali pa ustreza standardni del. Ekonomisti zatrjujejo, da so dvignili tudi splošni družbeni standard.