Umetnost vojne

Umetnost vojne

Popisane bambusne palčke z besedilom Umetnosti vojne, ki so jih leta 1972 izkopali pri mestu Linji, provinca Šandong, Ljudska republika Kitajska. Datirane so v 2. stoletje pr. n. št.
Avtor	Sun Cu (tradicionalno)
Država	Kitajska
Jezik	klasična kitajščina
Subjekt	umetnost vojskovanja
Datum izida	5. stoletje pr. n. št.
Izvorno besedilo	Umetnost vojne kitajsko Wikivir

Umetnost vojne (tradicionalno kitajsko 孫子兵法, poenostavljeno kitajsko 孙子兵法, dobesedno Sun Cujeva vojaška načela) je starodavna kitajska vojaška razprava, katere avtorstvo pripisujejo generalu Sun Cuju, nastalo pa naj bi konec obdobja pomladi in jeseni ali v začetku obdobja vojskujočih se držav, v 5. stoletju pr. n. št.^[1] Besedilo sestavlja 13 poglavij, vsako je posvečeno svojemu vidiku vojskovanja. Splošno je prepoznano kot temeljno delo o vojaški strategiji in taktiki svojega časa. Velja tudi za najslavnejše in najvplivnejše delo »sedmih vojaških klasik« stare Kitajske in zadnjih dva tisoč let ostaja »najpomembnejša vojaška razprava v Aziji, kjer so jo celo navadni ljudje poznali po naslovu«.^[2] Tako na Vzhodu kot na Zahodu je vplivala na način vojskovanja, poslovanja, pravno strategijo in druga področja človekove dejavnosti.

Zahodno občinstvo jo je prvič spoznalo leta 1772, ko jo je francoski jezuit Jean Joseph Marie Amiot prevedel v francoščino.^[3] Za navdih so jo uporabljali mnogi različni voditelji, kot so Mao Cetung, general Vo Nguyen Giap, baron Antoine-Henri Jomini, general Douglas MacArthur in voditelji Japonskega imperija.

1. ↑ Griffith, Samuel B. (2005). The Illustrated Art of War. Oxford University Press. str. 17, 141–143.
2. ↑ Sawyer, Ralph D. (2007). The Seven Military Classics of Ancient China. New York: Basic Books. str. 149.
3. ↑ Hart, B.F. Liddel (2005). »Foreword«. V: Sun Cu, The Illustrated Art of War. Oxford University Press.