Univerza v Lundu | |
---|---|
Lunds universitet | |
latinsko Universitas Lundensis, Universitas Gothorum Carolina, Regia Academia Carolina lundensis, Academia Carolina conciliatrix | |
Moto | Ad utrumque (Pripravljeni na oboje)[1] |
Ustanovljena | 1666 |
Tip | javna univerza |
Finančni sklad | 700 milijonov € (2011)[2] |
Podkancler | Prof. Per Eriksson |
Strokovni sodelavci | 3.994 akademskega osebja 2.093 administrativnega (2011)[2] |
Dodiplomskih | 20.933 (FTE, 2011)[2] |
Podiplomskih | 6.738 (FTE, 2011)[2] |
2.975 (total, 2011)[2] | |
Kraj | Lund, Skåne, Švedska |
Kampus | urban |
Barve | temno modra in bronasta |
Članstvo v združenjih | Universitas 21 LERU EUA ASAIHL |
Spletna stran | http://www.lunduniversity.lu.se |
Univerza v Lundu (švedsko Lunds universitet) je javna univerza s sedežem v švedskem mestu Lund. Z več kot 45.000 študenti je največja visokošolska ustanova v Skandinaviji in ena najpomembnejših.[3]
Sestavlja jo osem fakultet in vzporedno več inštitutov ter raziskovalnih centrov:[4]
Pod univerzo spadajo tudi dislocirani kampusi v krajih Helsingborg, Malmö in Ljungbyhed. Skupno ponujajo fakultete 280 študijskih programov, ki jih je v letu 2011 obiskovalo približno 47.000 študentov.
Univerza je bila ustanovljena leta 1666, v času, ko je zgodovinsko danska regija prišla pod švedsko oblast. Kraljeva in cerkvena oblast sta takrat pričela z intenzivno kampanjo za pošvedenje prebivalstva in univerza je bila učinkovit instrument v ta namen pri višjem sloju.[5] Intenzivneje se je pričela razvijati v 18. stoletju.
Univerza v Lundu velja danes po akademskih merilih za eno najuglednejših svetovnih univerz.[6][7] Tu so med drugim študirali ali poučevali ekonomist Bertil Ohlin, nevrobiolog Arvid Carlsson in fizik Manne Siegbahn. Je tudi vplivno raziskovalno središče, predvsem na področju inženirstva; na tamkajšnjem Tehnološkem inštitutu, ki je bil kasneje pripojen univerzi, je bil denimo v začetku 1960. let napravljen eden ključnih prebojev pri razvoju tehnologije brizgalnih tiskalnikov.[8] Trenutno sta v Lundu s sodelovanjem univerze v gradnji dva velika raziskovalna centra: laboratorij za sinhrotronsko žarčenje MAX IV, in Evropski spalacijski nevtronski izvor (ESS) za raziskave materialov s spalacijo.