Our website is made possible by displaying online advertisements to our visitors.
Please consider supporting us by disabling your ad blocker.
Zahodni Slovani
Słowianie Zachodni (poljsko) Západní Slované (češko) Západní Slovania (slovaško) Zôpôdni Słowiónie (kašubsko) Pódwjacorne Słowjany (dolnjesrbsko) Zapadni Słowjenjo (gornjesrbsko) | |
|---|---|
 Zeleno: Države, v katerih so zahodnoslovanski jeziki nacionalni jeziki Temno sivo: Države, v katerih so nacionalni jeziki drugi slovanski jeziki | |
| Skupno število pripadnikov | |
| glej #Prebivalstvo | |
| Regije z večjim številom pripadnikov | |
| Srednja Evropa, zgodovinsko Zahodna Evropa, zdaj Vzhodna Evropa | |
| Religija | |
| Katolištvo (Poljaki, Slovaki, Šlezijci, Kašubi, Moravci, Lužiški Srbi in manjšina Čehov Protestantizem manjšina Lužiških Srbov, Brezverni večina Čehov | |
| Sorodne etnične skupine | |
| Slovani |
Zahodni Slovani so slovanski narodi, ki govorijo zahodnoslovanske jezike.[1][2] Zahodni Slovani so se okoli 7. stoletja ločili od slovanske glavnine in do 8. in 9. stoletja ustanovili svoje neodvisne države v srednji Evropi.[1] Zahodnoslovanski jeziki so se med 10. in 14. stoletjem razvejali v svoje zgodovinsko izpričane oblike.[3]
Zahodnoslovanske jezike zdaj govorijo Poljaki, Čehi, Slovaki in Lužiški Srbi.[4][5][6] Od 12. stoletja naprej se je večina zahodnih Slovanov spreobrnila v rimskokatoliško vero, s čimer je prišla pod kulturni vpliv latinske cerkve, prevzela latinico in bila bolj vključena v kulturni in intelektualni razvoj zahodne Evrope kot Vzhodni Slovani, ki so sprejeli pravoslavno krščanstvo in cirilico.[7][8]
Jezikovno se zahodnoslovansko skupino slovanskih jezikov lahko razdeli na tri podskupine: lehitsko, vključno s poljščino, kašubsko s kašubščino, izumrlimi polabskimi in pomorjanskimi jeziki in lužiško srbščino ter češko-slovaško.[9]
- ↑ 1,0 1,1 Ilya Gavritukhin, Vladimir Petrukhin (2015). Yury Osipov (ur.). Slavs Arhivirano 2022-08-03 na Wayback Machine.. Great Russian Encyclopedia (v 35 knjigah). Vol. 30. str. 388–389.
- ↑ Gołąb, Zbigniew (1992). The Origins of the Slavs: A Linguist's View. Columbus, Ohio: Slavica Publishers. str. 12–13.
- ↑ Sergey Skorvid (2015). Yury Osipov (ur.). Slavic languages Arhivirano 2019-09-04 na Wayback Machine.. Great Russian Encyclopedia. Vol. 30. str. 396—397—389.
- ↑ Butcher, Charity (2019). The handbook of cross-border ethnic and religious affinities. London. str. 90. ISBN 9781442250222.
- ↑ Vico, Giambattista (2004). Statecraft: the deeds of Antonio Carafa = (De rebus gestis Antonj Caraphaei). New York: P. Lang. str. 374. ISBN 9780820468280.
- ↑ Hart, Anne (2003). The beginner's guide to interpreting ethnic DNA origins for family history: how Ashkenazi, Sephardi, Mizrahi & Europeans are related to everyone else. New York, N.Y.: iUniverse. str. 57.ISBN 9780595283064.
- ↑ Wiarda, Howard J. (2013). Culture and foreign policy: the neglected factor in international relations. Burlington. Ashgate. str. 39. ISBN 9781317156048.
- ↑ Dunn, Dennis J. (2017). The Catholic Church and Soviet Russia, 1917-39. New York. str. 8–9.ISBN 9781315408859.
- ↑ Bohemia and Poland. Chapter 20. atr. 512-513. V Timothy Reuter. The New Cambridge Medieval History: c. 900-c.1024. 2000.
Previous Page Next Page
