Abasidski kalifat الخلافة العباسية al-Khilāfah al-‘Abbāsīyyah | |||||||||||||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
750–1258 | |||||||||||||||||||||
Zastava | |||||||||||||||||||||
Status | cesarstvo | ||||||||||||||||||||
Glavno mesto | Kufa (750–62) Ar Rakka (796–809) Samara (836–92) Bagdad (762–96) (809–36) (892–1258) | ||||||||||||||||||||
Skupni jeziki | Uradni jezik: arabščina Regionalni jeziki: aramejščina, armenščina, berberščina, koptščina, gruzinščina, grščina, kurdščina, perzijščina, oguška turščina | ||||||||||||||||||||
Religija | sunitski islam | ||||||||||||||||||||
Vlada | kalifat | ||||||||||||||||||||
kalif | |||||||||||||||||||||
• 750–754 | As Saffa (prvi) | ||||||||||||||||||||
• 1242–1258 | Al Mustazim (zadnji) | ||||||||||||||||||||
Zgodovina | |||||||||||||||||||||
• ustanovitev | 750 | ||||||||||||||||||||
• ukinitev | 1258 | ||||||||||||||||||||
Valuta | dinar (zlatnik) dirham (srebrnik) fals (bakren novec) | ||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||
Danes del | List
|
Abadidski kalifat (arabsko الخلافة العباسية, DIN al-Khilāfah al-'Abbāsīyyah) je bil tretji islamski kalifat po preroku Mohamedu. Abasidski kalifi so bili potomci najmlajšega prerokovega strica Abasa Ibn Abd Al Mutaliba (566-653). Na oblast so prišli leta 750 (123 po hidžri) po odstavitvi in usmrtitvi zadnjega Omajadskega kalifa Marvana II. (vladal 744-750).
Prva prestolnica kalifata je bila Kufa, dokler ni leta 762 kalif Al Mansur severno od perzijskega mesta Ktezifon v Mezopotamiji ustanovil nove prestolnice Bagdad. Ustanovitev Bagdada v bližini perzijske meje je odražala njegovo odvisnost od perzijskih birokratov, predvsem družine Barmakid, s pomočjo katerih je vladal na ozemlju, ki so ga osvojili arabski muslimani, in dosegel večje vključevanje nearabskih muslimanov v svojo nacijo (ummah).
V 9. stoletju so morali Abasidi oblast v perzijskih provincah kljub temu prepustiti lokalnim emirjem, ki so samo formalno priznavali nadoblast Abasidov. Dogodki so pomenili začetek razpadanja kalifata, ki se je nadaljevalo z izgubo Al Andaluza na Iberskem polotoku in Magreba, kjer je Abd Al Rahman III. iz iberske veje Omajadov leta 929 razglasil svojo neodvisnost in Kordovski emirat povzdignil v Kordovski kalifat. V Ifrikiji (severna Afrika) so na oblast prišli Aglabidi, v Egiptu pa Fatimidi. Z vzponom Bujidov in Turkov Seldžukov se je politična moč abasidskih kalifov končala.
Četudi se je abasidska oblast v ogromnem islamskem imperiju postopoma zmanjšala na samo ceremonialno versko funkcijo, je dinastija obdržala svojo domeno v Mezopotamiji. Bagdad je v zlati dobi islama postal središče znanosti, kulture, filozofije in invencij. Obdobje kulturnega razcveta se je končalo leta 1258 z mongolskim obleganjem Bagdada. Abasidski kalifi in muslimanska kultura na splošno so se leta 1261 preselili v mameluško prestolnico Kairo. Dinastija je zahtevala oblast v verskih zadevah vse do osmanske osvojitve Egipta (1516-1517), po kateri so morali Abasidi položaj kalifa uradno prepustiti osmanskemu sultanu Selimu I.