Geografija | |
---|---|
Lega | Jugovzhodna Evropa |
Najvišja nadm. višina | 2.925 m |
Uprava | |
Balkan, delno povezano z izrazom Balkanski polotok, je geografsko območje v jugovzhodni Evropi z različnimi geografskimi in zgodovinskimi definicijami.[1][2][3] Regija je dobila ime po balkanskem gorovju, ki se razteza po vsej Bolgariji.[4] Balkanski polotok meji na Jadransko morje na severozahodu, Jonsko morje na jugozahodu, Egejsko morje na jugu, Dardanele in Bospor na vzhodu in Črno morje na severovzhodu. Severna meja polotoka je različno opredeljena.[5] Najvišja točka Balkana je Musala, 2925 m, v gorovju Rila v Bolgariji.
Koncept Balkanskega polotoka je leta 1808 ustvaril nemški geograf August Zeune,[6] ki je zmotno obravnaval Balkansko gorovje kot prevladujoči gorski sistem jugovzhodne Evrope, ki se razteza od Jadranskega morja do Črnega morja. Izraz Balkanski polotok je bil v 19. stoletju sinonim za Rumelijo, dele Evrope, ki so bili takrat province Osmanskega cesarstva. Imel je geopolitično in ne geografsko opredelitev, ki se je ohranila tudi ob nastanku Kraljevine Jugoslavije v začetku 20. stoletja.
Opredelitev naravnih meja Balkanskega polotoka ne sovpada s tehnično opredelitvijo polotoka; zato sodobni geografi zavračajo idejo o Balkanskem polotoku, medtem ko zgodovinarji običajno razpravljajo o Balkanu kot regiji. Izraz je dobil stigmatiziran in slabšalen pomen, povezan s procesom balkanizacije.[5][7] Alternativni izraz, ki se uporablja za regijo, je jugovzhodna Evropa.
Meje Balkana so zaradi številnih nasprotujočih si definicij sporne. O obsegu regije ni splošnega dogovora. Izraz po večini definicij v celoti zajema Albanijo, Bosno in Hercegovino, Bolgarijo, Grčijo, Kosovo, Črno goro, Severno Makedonijo, evropski del Turčije, Romunijo, večino Srbije in velik del Hrvaške. Včasih izraz zajema tudi južne dele Slovenije. Italija, kljub temu, da ima po nekaterih definicijah majhen del svojega ozemlja (pokrajino Trst) na polotoku, ni opredeljena kot del regije.