Back بريطونيون كلتيون Arabic Britlər AZ Брыты BE Брити Bulgarian Brezhoned BR Britans Catalan Britonové Czech Brythoniaid CY Britere Danish Britonen German
Briti (angleško Britons, včasih tudi Brythons ali British), keltsko ljudstvo, ki je od britanske železne dobe do konca rimske zasedbe in prihoda Anglosasov živelo v Veliki Britaniji in govorilo otoški keltski jezik, poznan kot britščina.
Za Brite se domneva, da so se v zadnjih stoletjih pr. n. št. razlikovali od pritenske skupine keltskih ljudstev, kasnejših Piktov.[1] Eden od razlogov za njihovo prištevanje h Keltom je njihov keltski jezik. Naziv Kelti (grško Keltoi, latinsko Celtae) v antični etnografiji ni veljal tudi za Brite, čeprav so nekateri pisci opazili, da je njihova kultura zelo podobna kulturi Galcev iz celinske skupine Keltov.[2]
Na začetku pisane zgodovine so Briti živeli po celi Britaniji južno od Firth of Fortha. V 5. stoletju so se začeli pod pritiskom Anglosasov seliti na evropsko celino. Nekaj Britov se je naselilo v Bretaniji v sedanji Franciji, nekaj pa v Britoniji, sedanji španski pokrajini Galiciji.[1] Njihova sorodnost s Pikti, naseljenimi severno od Firth of Fortha, je bila predmet mnogih razprav, čeprav se je večina strokovnjakov strinjala, da je bil piktski jezik soroden z britanskimi otoškimi jeziki, čeprav se je morda razlikoval od britščine.[3]
Najstarejša omemba Britov in njihovega jezika v zgodovinskih virih je iz železne dobe.[1] Po rimski osvojitvi Britanije v 1. stoletju n. št. se je začela razvijati rimsko-britska kultura. Ko so se na začetku 5. stoletja v Britaniji pojavila prva anglosaška naselja, sta se britska kultura in jezik začela drobiti in Anglosasi so postopoma zasedli večino britskega ozemlja. Do 11. stoletja so se razdrobili na Valižane, Kornijce, Bretonce in prebivalce Hen Ogledda (Stari sever) - severne Britanije in južne Škotske. Iz britskega jezika so se zazvili valižanski, kornijski, bretonski in kumbrijski jezik.[1]