Cinkov sulfid

Cinkov sulfid

Identifikatorji
Številka CAS	1314-98-3
ECHA InfoCard	100.013.866
PubChem CID	14821
RTECS število	ZH5400000
CompTox Dashboard (EPA)	DTXSID101318257 DTXSID7042518, DTXSID101318257
Lastnosti
Kemijska formula	ZnS
Molska masa	97.474 g/mol
Gostota	4.090 g/cm3
Tališče	1185 °C (sublimacija)
Topnost v vodi	zanemarljiva
Prepovedani pas	3.54 eV (kubična, 300 K) 3.91 eV (heksagonalna, 300 K)
Struktura
Koordinacijska geometrija	tetrahedralna (Zn2+) tetrahedralna (S2−)
Termokemija
Std tvorbena entalpija (ΔfH⦵298)	−204.6 kJ/mol
Nevarnosti Napaka v predlogi * neznano ime parametra (Predloga:Chembox Hazards): "ExternalMSDS; EUIndex" (Glej seznam parametrov). To sporočilo se izpiše le v Predogled, ne bo se izpisalo po Objavi spremembe.
NFPA 704 (diamant ognja)	0 1 0
Plamenišče	ni vnetljiv
Sorodne snovi
Drugi anioni	cinkov oksid cinkov selenid cinkov telurid
Drugi kationi	kadmijev sulfid živosrebrni sulfid
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa).
Sklici infopolja

Cinkov sulfid, kemijska oznaka ZnS, je rumenkasto bel prah. V naravi se običajno nahaja v kubični obliki, imenovanit cinkova svetlica ali sfalerit, ki je tudi najpomembnejša cinkova ruda, manj pogosteje pa se nahaja v heksagonalni obliki, imenovani vurcit.

V laboratoriju se ga lahko zlahka proizvede z zmešanjem cinka in žvepla ter segrevanjem te mešanice. Cinkov sulfid je netopen v vodi in v raztopinah, ki vsebujejo cinkove ione (Zn²⁺), se v prisotnosti sulfidnih ionih (S^2-), npr. zaradi dodatka vodikovega sulfida (H₂S), tvori cinkov sulfid:

${\displaystyle Zn^{2+}\;+\;S^{2-}\longrightarrow ZnS}$

Uporabljajo se za fluorescentne barve in kot luminofor. Pri močnem segrevanju s sledovi nekaterih kovin, kot sta baker in magnezij, oddaja po osvetlitvi zeleno svetlobo. Do slednjega laho pride tudi zaradi obsevanja z rentgenskimi žarki in delci alfa. V mešanici z radioaktivnimi snovmi se ga je nekdaj uporabljalo za osvetljevanje številčnic na uri, v zaslonih barvnih televizorjev pa se uporablja za tvorbo modre svetlobe.^[1] Uporablja se tudi za merjenje temperature ozračja, saj je zelo je občutljiv na spremembo podnebnih razmer.

1. ↑ W. Schröter, K.-H. Lautenschläger, H. Bibrack, A. Schnabel. ([1990] 1993). KEMIJA, Splošni priročnik. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, str. 433. ISBN 86-365-0122-9