Ilirizem

Ilirizem ali ilirsko gibanje imenujemo južnoslovansko književno-kulturno in narodno-politično gibanje iz prve polovice 19. stoletja, nastalo kot prilagoditev teorije Jana Kollarja o slovanski vzajemnosti (panslavizmu).

Ilirsko ime so v 30. letih 19. stoletja uporabili hrvaški narodnjaki, ki so želeli dobiti nevtralno poimenovanje za vse Hrvate in Južne Slovane. Prevzeli so ga iz tradicije humanističnega zgodovinopisja, ki je zagovarjalo tezo o slovanski avtohtonosti na Balkanu in je Južne Slovane enačilo s potomci antičnih Ilirov. Zato so številni novoveški avtorji štokavskemu dialektu hrvaščine in srbščine rekli ilirščina (lingua Illyrica, illyrische Sprache), prebivalcem pa Iliri. V 19. stoletju se je ta napačna teza ohranjala in kljub pomislekom doživela razcvet ter dobila politično dimenzijo. Sicer redki posamezniki so že v Ilirskih provincah videli slovansko državo, Žiga Zois in Jernej Kopitar sta upala, da bo leta 1816 ustanovljeno Ilirsko kraljestvo postalo država avstrijskih Južnih Slovanov.

Velik odmev in pomen je ilirsko gibanje imelo predvsem na Hrvaškem, kjer je iz Kollarjeve ideje črpal Ljudevit Gaj, kljub drugačnim željam pa ga niso sprejeli ne Srbi ne Slovenci. Gibanje je kmalu dobilo politični značaj in je imelo odločilno integracijsko vlogo pri oblikovanju hrvaške narodne zavesti in v boju proti madžarizaciji. Poleg tega je imelo veliko kulturno vlogo, saj je v času ilirizma štokavski dialekt postal osnova enotnega hrvaškega knjižnega jezika.