Back Ionië AF Ionien ALS إيونية Arabic Xonia AST İoniya AZ Іонія BE Йония Bulgarian Ionia BR Jònia Catalan یۆنیا CKB
| Jonija (Ἰωνία) | |
|---|---|
| Antična regija v Anatoliji | |
 Mount Mycale, mesto Panionium | |
| Lega | Zahodna Anatolija, Turčija |
| Država je obstajala | 7.–6. st. pr. n. št. (kot Jonska zveza) |
| Jezik | jonska grščina |
| Največje mesto | Efez (sodobni Selçuk, İzmir, Turčija) |
| Ahemenidsko cesarstvo satrapija | Jauna |
| Rimska provinca | Azija |
Jonija (grško Ἰωνία, Ἰωνίη, latinizirano: Iōnía, Iōníē, turško İyonya) je bila starodavna regija na zahodni obali Anatolije, južno od današnjega Izmirja. Sestavljena je iz najsevernejših ozemelj Jonske zveze grških naselbin. Nikoli ni bila enotna država, ime je dobila po Joncih, ki so se v regiji naselili pred arhaičnim obdobjem.
Prava Jonija je obsegala ozek obalni pas od Fokaje na severu blizu izliva reke Hermus (danes Gediz) do Mileta na jugu blizu izliva reke Maeander (sodobna Büyük Menderes) in je vključevala otoka Hios in Samos. Na severu je bila omejena z Eolijo, na vzhodu z Lidijo in na jugu s Karijo. Mesta v regiji so imela pomembno vlogo v sporih med Ahemenidskim cesarstvom in Grki.
Jonska mesta so prepoznali po mitskih tradicijah o sorodstvu in po uporabi jonskega narečja, vendar je obstajala osrednja skupina dvanajstih jonskih mest, ki so tvorila Jonsko zvezo in imela skupno svetišče in festival v Panionionu. Teh dvanajst mest je bilo (od juga proti severu): Milet, Myus, Priena, Efez, Kolofon, Lebedos, Teos, Eritrej, Klazomena in Fokaja, skupaj z otokoma Samos in Hios.[1] Smirno, prvotno eolsko kolonijo, so kasneje zasedli Jonci iz Kolofona in postala jonsko mesto.[2][3]
- ↑ Herodot, 1.142.
- ↑ One or more of the preceding sentences incorporates text from a publication now in the public domain: Bunbury, Edward Herbert; Hogarth, David George (1911). "Ionia".[One or more of the preceding sentences incorporates text from a publication now in the public domain: Bunbury, Edward Herbert; Hogarth, David George (1911). "Ionia". In Chisholm, Hugh (ed.). Encyclopædia Britannica. Vol. 14 (11th ed.). Cambridge University Press. pp. 727–728.] In Chisholm, Hugh (ed.). Encyclopædia Britannica. Vol. 14 (11th ed.). Cambridge University Press. pp. 727–728.
- ↑ Herodotus, 1.143, 1.149–150.