Kitajsko glasbo sestavljajo številne različne tradicije, ki pogosto izhajajo iz različnih etničnih skupin v državi. Ustvarjajo jo v državi in zunaj nje, vključuje pa bodisi ljudi kitajskega porekla, uporabo tradicionalnih kitajskih glasbil, kitajsko glasbeno teorijo ali jezike Kitajske. Vključuje tradicionalne klasične oblike in avtohtono ljudsko glasbo ter posneto popularno glasbo in oblike, ki jih navdihuje zahodna kultura.
Dokumenti in arheološki artefakti iz zgodnje kitajske civilizacije potrjujejo, da je bila kitajska glasbena kultura dobro razvita že v času dinastije Zhou (1122 pr. n. št. – 256 pr. n. št.), ki je zaznamoval osnovo nenehnemu razvoju kitajske muzikologije v naslednjih dinastijah. [1] Te so se skozi naslednje dinastije razvile v najrazličnejše oblike in ustvarile dediščino, ki je danes del kitajske kulturne krajine. Tradicionalne oblike so se razvijale tudi v sodobnem času, v zadnjih stoletjih pa so postale razširjene oblike, prisvojene z Zahoda. Današnja kitajska glasba je zakoreninjena v zgodovini in je del svetovne kulture.