Lepota je karakteristika osebe, živali, objekta ali ideje, ki poraja zaznavno izkustvo ugodja, pomena ali zadoščenja. Lepota je obravnavana v okviru znanstvenih področij estetike, sociologije, socialne psihologije in kulture. Ideal lepote je entiteta, ki je občudovana ali pa jo odlikujejo značilnosti, ki se v določeni kulturi splošno pripisujejo pojmu »popolnost«.
Izkustvo »lepega« pogosto vključuje interpretacijo določene entitete kot uravnovešene in harmonične z naravo. To lahko vodi k občutenju privlačnosti in čustvenega blagostanja. Ker je občutenje lepote subjektivno izkustvo, je pogosto rečeno, da »imajo vsake oči svojega malarja«. V svojem najglobljem smislu lahko lepota vzbuja pomembna pozitivna refleksivna izkustva o svoji lastni eksistenci.
Subjekt lepote je lahko karkoli, kar je v skladju z osebnim mišljenjem. Ena težava pri razumevanju lepote je, ker ima tako objektivne kot subjektivne vidike: vidimo jo kot lastnost stvari, pa tudi kot odvisno od čustvenega odziva opazovalcev. Za lepoto pravimo, da je zaradi svoje subjektivne strani »v očeh opazovalca«. [1] Trdili so, da je sposobnost na strani subjekta, ki je potrebna za zaznavanje in presojo lepote, včasih imenovana "čut za okus", mogoče usposobiti in da se sodbe strokovnjakov dolgoročno ujemajo. To bi pomenilo, da so standardi veljavnosti sodb o lepoti intersubjektivni, tj. odvisni od skupine sodnikov, in ne popolnoma subjektivni ali popolnoma objektivni.
Koncepti lepote si prizadevajo zajeti tisto, kar je bistveno za vse lepe stvari. Klasična pojmovanja opredeljujejo lepoto v smislu razmerja med lepim predmetom kot celoto in njegovimi deli: deli naj stojijo v pravem razmerju drug proti drugemu in tako sestavljajo integrirano harmonično celoto. Hedonistične predstave vidijo nujno povezavo med užitkom in lepoto, npr., če je predmet lep, pomeni, da povzroča nesebično zadovoljstvo. Drugi pojmi vključujejo definiranje lepih predmetov glede na njihovo vrednost, ljubeč odnos do njih ali njihovo funkcijo.