Luna

Luna

Polna Luna, kot jo vidi opazovalec na Zemljini severni polobli. Posnetek z optičnim refraktorjem Vixen 103 mm F1000 iz Hamoisa v Belgiji.
Oznake
Pridevniki	Lunin, lunaren, Mesečev
Značilnosti tira
Perigej	363.104 km 0,0024 a. e.
Apogej	405.696 km 0,0027 a. e.
Velika polos	384.399 km 0,00257 a. e.[1]
Izsrednost	0,0549 [1]
Obhodna doba	27,321582 d 27 d 7 h 43,1 min [1]
Sinodska perioda	29,530588 d 29 d 12 h 44,0 min
Povp. tirna hitrost	1,022 km/s
Naklon tira	5,145° na ekliptiko [1] (med 18,29° in 28,58° na Zemljin ekvator)
Dolžina dvižnega vozla	regresivno, 1 obrat v 18,6 letih
Argument prigej	progresivno, 1 obrat v 8,85 letih
Obkroža	Zemlja
Fizikalne značilnosti
Srednji polmer	1737,10 km 0,273 Zemljinega [1]
Ekvatorialni polmer	1738,14 km 0,273 Zemljinega
Polarni polmer	1735,97 km 0,273 Zemljinega
Flattening	0,00125
Circumference	10.921 km (ekvatorsko)
Površina	3,793×107 km² 0,074 Zemljine
Prostornina	2,1958×1010 km³ 0,020 Zemljine
Masa	7,3477×1022 kg 0,0123 Zemljine [1]
Srednja gostota	3346,4 kg/m³ [1]
Površinska težnost	1,622 m/s² 0,1654 g
Ubežna hitrost	2,38 km/s
Siderska vrtilna doba	27,321582 d (sočasno)
Hitrost vrtenja na ekvatorju	4,627 m/s
Nagib vrtilne osi	1,5424° (na ekliptiko) 6,687° (na ravnino tirnice)
Albedo	0,12
Površinska temp. min srednja max ekvator 100 K 220 K 390 K 85°N [2] 70 K 130 K 230 K
Navidezni sij	–2,5 do –12,9 [3] –12,74 (srednja polna luna)[4]
Kotna velikost	29,3′ — 34,1' [4][5]
Atmosfera
Površinski tlak	10-7 Pa (podnevi) 10-10 Pa (ponoči)[6][7]
Sestava	H, He, Na, K, Rn, Ar

Luna je Zemljin edini naravni satelit. Povprečna oddaljenost Lune od Zemlje je 384.403 km, približno 30,13 Zemljinih ekvatorskih premerov, zato odbita sončna svetloba z njenega površja doseže Zemljo v približno 1,255 sekunde. Njena trenutna tirna oddaljenost povzroča, da je njena navidezna velikost skoraj enaka Sončevi, kar se kaže v popolnih Sončevih mrkih. Premer Lune znaša 3476 km, s čimer je Zemljina Luna peti največji naravni satelit v Osončju, tako po premeru, kot po masi. Pred njo so Ganimed, Titan, Kalisto in Io. Luna je največji naravni satelit Osončja glede na matični planet, saj je njen premer velik 1/4 Zemljinega, njena masa pa je 1/81 Zemljine. Je drugi najgostejši naravni satelit za Io. Lunin tir je sočasen z Zemljinim vrtenjem, tako da opazovalec na Zemlji vidi vedno isto stran Lune. Za bližnjo stran Lune so značilna temna ognjeniška morja med svetlimi starodavnimi skorjastimi gorami in izrazitimi udarnimi kraterji. Čeprav je navidezni sij Lune za Soncem največji, je njeno površje dejansko zelo temno, s podobnim odbojnim koeficientom, kot ga ima premog. Njena pojava na nebu in njene stalne mene so že od nekdaj pomembno kulturno vplivale na jezik, koledar, umetnost in mitologijo. Lunino gravitacijsko polje povzroča plimovanje in minutno daljšanje koledarskega leta. Simbol Lune je srp (Unicode: ☾ in ☽).

Prvi človeški predmet, ki je padel na Lunino površje, je bila sonda Luna 2 v letu 1959. Prve fotografije nam nevidne druge strani Lune je istega leta naredila Luna 3. Prvo vesoljsko plovilo, ki je opravilo mehak pristanek, je bila Luna 9 leta 1966. Prva človeška odprava v Lunino tirnico je bila odprava Apollo 8, prvič pa je nanjo stopil človek leta 1969 s krova odprave Apollo 11. Je edino nebesno telo poleg Zemlje, na katerega je do sedaj stopil človek. Nasine odprave Programa Apollo so prinesle na Zemljo več kot 380 kg lunarnih skal. Z njihovo pomočjo so lahko razvili podrobno geološko sliko nastanka Lune, (ki naj bi nastala nekako pred 4,5 milijardami let v velikem trku), tvorbo njene notranjosti in njene kasnejše zgodovine. Od zadnje odprave Apollo 17 leta 1972 so na Luni pristala le vesoljska plovila brez človeške posadke. Od leta 2004 so na Luno poslale vsaka svoj lunarni orbiter Japonska, Kitajska, Indija, ZDA in Evropska vesoljska agencija. Ta plovila so potrdila odkritje obstoja vodnega ledu v stalno zasenčenih kraterjih na tečajih in omejenega v lunarnem regolitu. Načrtujejo še več odprav na Luno. Luno po dogovoru o odprtem vesolju lahko za mirnodobne namene raziskujejo vsi narodi.

1. ↑ ^{1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6} Wieczorek; idr. (2006).
2. ↑ Vasavada, Paige, Wood (1999).
3. ↑ The maximum value is given based on scaling of the brightness from the value of -12.74 given for an equator to Moon centre distance of 378 000 km in the NASA factsheet reference to the minimum Earth-Moon distance given there, after the latter is corrected for the Earth's equatorial radius of 6378 km, giving 350 600 km. The minimum value (for a distant new moon) is based on a similar scaling using the maximum Earth-Moon distance of 407 000 km, given in the fact sheet, and by calculating the brightness of the earthshine onto such a new moon. The brightness of the earthshine is Earth albedo × (Earth radius / Moon orbit radius) ² relative to the direct solar illumination that occurs for a full moon. Earth albedo = 0.367, Earth radius = (polar radius × equatorial radius)^1/2=6367 km.
4. ↑ ^{4,0 4,1} Williams, D.R. (10. februar 2006). »Moon Fact Sheet« (v angleščini). NASA. Pridobljeno 12. oktobra 2007.
5. ↑ The range of angular size values given are based on simple scaling of the following values given in the fact sheet reference: at an Earth equator to Moon centre distance of 378 000 km, the angular size is 1896". The same fact sheet gives extreme Earth-Moon distances of 407 000 km and 357 000 km. For the maximum angular size, the minimum distance has to be corrected for the Earth's equatorial radius of 6378 km, giving 350 600 km.
6. ↑ Lucey; idr. (2006).
7. ↑ Lucey; idr (2006) podajajo 10⁷ delcev cm⁻³ (podnevi) in 10⁵ delcev cm⁻³ (ponoči). Če upoštevamo ekvatorski temperaturi površja 390 K (podnevi) in 100 K (ponoči), lahko iz splošne plinske enačbe izračunamo tlaka. Srednji vrednosti zaokroženi na najbližji red velikosti sta 10^-7 Pa (podnevi) in 10^-10 Pa (ponoči).