Magistrat

Antični Rim
Članek je del serije: Politika in uprava antičnega Rima
Obdobja
Rimsko kraljestvo 753 pr. n. št. – 510 pr. n. št. Rimska republika 510 pr. n. št. – 27 pr. n. št. Rimsko cesarstvo 27 pr. n. št. – 476 Principat Zahodno cesarstvo Dominat Vzhodno cesarstvo
Redni magistrati
Konzul Pretor Kvestor Promagistrat Edil Tribun Cenzor Guverner
Izredni magistrati
Korektor Diktator Magister equitum Konzulski tribun Rex Triumvir Decemvir
Naslovi
Imperator Legat Dux Oficij Prefekt Vikarij Vigintisxsvir Liktor Magister militum imperator Princeps senatus Pontifex maximus Avgust Cezar Tetrarh
Politične institucije in pravo
Rimska ustava Rimski senat Cursus honorum Rimske skupščine Kolegijalnost Rimsko pravo Rimsko državljanstvo Auctoritas Imperium
prikaži • pogovor • uredi • zgodovina

Magistrat (latinsko: magistrarus), vsak izvoljen funkcionar rimske države. Njegova funkcije se je imenovala magistratura.

V Rimskem kraljestvu je bil najvišji magistrat z izvršilnimi pooblastili rimski kralj.^[1] Njegova oblast je bila de facto absolutna: bil je nosilec izvršilne oblasti, zakonodajalec, glavni sodnik, vrhovni svečenik in vrhovni komandant vojske.^[1][2] Po kraljevi smrti so njegova pooblastila začasno prešla na rimski senat, ki je izbral začasnega kralja (interrex), da bi izvedel volitve novega kralja. V prehodnem obdobju med monarhijo in republiko je večino kraljevih pooblastil prevzel senat. Ko je bila leta 509 pr. n. št. uradno ustanovljena Rimska republika, sta na čelo izvršilne rimske oblasti prišla dva konzula, ki sta se volila vsako leto. Magistrate republike je volilo ljudstvo Rima (SPQR) in vsakemu posebej dodelilo posebna oziroma velika pooblastila (maior potestas).^[3] Največja pooblastila je imel diktator, kateremu so sledili cenzor, konzul, pretor, kurulski edil in kvestor. Konzuli in pretorji so imeli najvišjo oblast oziroma imperij (imperium). Vsak magistrat je lahko z vetom preprečil vsako dejanje ali odločitev magistrata, ki je imel enak ali nižji rang od njegovega.^[4] Enaka pooblastila so imeli tudi ljudski (plebejski) tribuni in ljudski edili, čaprav niso bili magistrati v ožjem pomenu besede,^[5] ker jih je izvolilo samo ljudstvo (plebejci)^[3] in so bili kot taki neodvisni od vseh drugih magistratov.

Ko je republiko zamenjalo cesarstvo, se je ustavno ravnotežje moči iz senata ponovno premaknilo v korist izvršilne oblasti, katere nosilec je bil rimski cesar. Novega cesarja je teoretično lahko izbral senat, v praksi pa je vsak cesar sam izbral svojega naslednika. Izbiro je pogosto preglasovala vojska ali pa se je končala z državljansko vojno. Cesarjeva pooblastila (imperium) so bila sestavljena iz tribunskih in prokonzulskih pooblastil.^[6] Tribunska pooblastila, ki so bila skoraj enaka pooblastilom plebejskih tribunov v Rimski republiki, so cesarju dala oblast nad rimskimi civilnimi zadevami, prokonzulska pooblastila, ki so bila podobna pooblastilom vojaških guvernerjev oziroma prokonzulov v stari republiki, pa so mo dala oblast nad rimsko vojsko. Področji sta bili v prvih letih cesarstva kolikor toliko razmejeni, kasneje pa se je meja med njima zabrisala in nazadnje popolnoma izgubila.^[7] Tradicionalni magistrati, ki so se preživeli zlom republike, so bili konzul, pretor, ljudski tribun, edil, kvestor in vojaški tribun.^[8] Mark Antonij je kot konzul leta 44 pr. n. št. ukinil funkciji rimskega diktatorja in komandanta konjenice (magister equitum), kmalu zatem pa sta bila ukinjeni tudi funkciji začasnega kralja (interrex) in cenzorja.

1. ↑ ^{1,0 1,1} Abbott, str. 8.
2. ↑ Abbott, str. 15.
3. ↑ ^{3,0 3,1} Abbott, str. 151.
4. ↑ Abbott, str. 154.
5. ↑ Abbott, str. 196.
6. ↑ Abbott, str. 342.
7. ↑ Abbott, str. 341.
8. ↑ Abbott, str. 374.