Back Michael Faraday AF Michael Faraday ALS ማይክል ፋራደይ AM Michael Faraday AN Maiken Faraday ANN مايكل فاراداي Arabic مايكل فاراداي ARY مايكل فاراداى ARZ মাইকেল ফেৰাডে AS Michael Faraday AST
| Michael Faraday | |
|---|---|
 | |
| Rojstvo | 22. september 1791[1][2][…] Newington Butts[d][4] |
| Smrt | 25. avgust 1867[5][2][…] (75 let) London[6] |
| Bivališče | Združeno kraljestvo |
| Narodnost | britanska |
| Področja | fizika in kemija |
| Ustanove | Kraljevi inštitut |
| Poznan po | Faradayev indukcijski zakon elektrokemija Faradayev pojav Faradayeva kletka Faradayeva konstanta Faradayeva čaša Faradayevi zakoni elektrolize Faradayev paradoks Faradayev rotator Faradayeva učinkovitost Faradayevo valovanje generator enosmerne napetostil silnice |
| Vplivi | Humphry Davy William Thomas Brande |
| Pomembne nagrade | kraljeva medalja (1835 in 1846) Copleyeva medalja (1832 in 1838) Rumfordova medalja (1846) Albertova medalja (1866) |
Michael Faraday [májkl fêredej], je bil angleški fizik in kemik in član Kraljeve družbe, ki je veliko prispeval k poznavanju elektromagnetizma in elektrokemije, * 22. september 1791, Newington, grofija Surrey, Anglija, † 25. avgust 1867, Hampton Court pri Londonu, Anglija.
Med njegova glavna odkritja spadajo načela elektromagnetne indukcije, diamagnetizma in elektrolize. Čeprav je imel malo formalne izobrazbe, je postal eden od najpomembnejših znanstvenikov v zgodovini.[7] S svojim raziskovanjem magnetnega polja okrog prevodnika, po katerem teče enosmerni električni tok, uveljavil koncept elektromagnetnega polja. Ugotovil je tudi, da magnetizem vpliva na svetlobne žarke in da obstaja temeljna povezava med obema pojavoma.[8][9] Na podobne način je odkril tudi principe elektromagnetne indukcije, diamagnetizma in zakone elektrolize. Njegovi izumi rotirajočih elektromagnetnih naprav so postavili temelje tehnologije elektromotorjev.
Kot kemik je Faraday odkril benzen, raziskal klatratni hidrat klora, izumil zgodnjo obliko Bunsenovega gorilnika in sistem oksidacijskih števil ter populariziral izraze, kot so anoda, katoda, elektroda in ion. Faraday je nazadnje postal prvi in najpomembnejši fullerijanski profesor kemije na Kraljevi ustanovi, kar je bil doživljenjski položaj. Faraday je bil eksperimentator, ki je svoje ideje posredoval v jasnem in preprostem jeziku, njegove matematične veščine pa niso segale dlje od trigonometrije in so bile omejene na najpreprostejšo algebro. Faradaya spoznanja je v niz enačb, ki je sprejet kot osnova vseh sodobnih teorij elektromagnetnih pojavov, pretvoril James Clerk Maxwell. Maxwell je o Faradajevi uporabi silnic zapisal, da kažejo, da je bil Faraday "v resnici zelo vešč matematik, po katerem bodo lahko matematiki v prihodnosti izpeljali dragocene in plodne metode".[10] Enota SI za kapacitivnost se v njegovo čast[10] farad.
Albert Einstein je imel Faradayevo sliko na steni svoje delovne sobe. Ob njej sta bili sliki Arthurja Schopenhauerja in Jamesa Clerka Maxwella.[11] Fizik Ernest Rutherford je nekoč izjavil: "Če upoštevamo razsežnost in obseg njegovih odkritij ter njihov vpliv na napredek znanosti in industrije, ni za Faradaya nobena čast previsoka".[7]
- ↑ Гершун А. Л. Фарадей, Михаил // Энциклопедический словарь — Sankt Peterburg.: Брокгауз — Ефрон, 1902. — Т. XXXV. — С. 299-301.
- ↑ 2,0 2,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
- ↑ 3,0 3,1 MacTutor History of Mathematics archive — 1994.
- ↑ J. T-l. Faraday, Michael // Dictionary of National Biography — London: Smith, Elder & Co., 1885. — Vol. 18. — P. 190-202.
- ↑ Faraday, Michael // Encyclopædia Britannica: a dictionary of arts, sciences, literature and general information — 11 — New York, Cambridge, England: University Press, 1911.
- ↑ www.accademiadellescienze.it
- ↑ 7,0 7,1 Rao, C.N.R. (2000). Understanding Chemistry. Universities Press. ISBN 81-7371-250-6. str. 281.
- ↑ Chisholm, Hugh, ur. (1911). . Enciklopedija Britannica (v angleščini). Zv. 10 (11. izd.). Cambridge University Press. str. 173–175. the 1911 Encyclopædia Britannica.
- ↑ »Archives Michael Faraday biography – The IET«. theiet.org.
- ↑ 10,0 10,1 Maxwell, James Clerk (1. januar 2003). Niven, W. D. (ur.). The Scientific Papers of James Clerk Maxwell, Vol. II (v angleščini). Dover Publications. ISBN 978-0-486-49561-3.
- ↑ Reiser, Anton (1930). »VI«. Albert Einstein: A Biographical Portrait. New York: Albert and Charles Boni. str. 194.