Mongolsko cesarstvo Монголын Эзэнт Гүрэн Mongoljin Ezent Güren Ih Mongol Uls | |||||||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
1206–1368 | |||||||||||||||
Status | cesarstvo | ||||||||||||||
Glavno mesto | Karakorum, Kanbalik [note 1] | ||||||||||||||
Religija | tengriizem (šamanizem), kasneje budizem, krščanstvo in islam | ||||||||||||||
Vlada | monarhija | ||||||||||||||
veliki kan | |||||||||||||||
• 1206–1227 | Džingiskan | ||||||||||||||
• 1229–1241 | Ögedej kan | ||||||||||||||
• 1246–1248 | Gujuk kan | ||||||||||||||
• 1251–1259 | Mongke kan | ||||||||||||||
• 1260–1294 | Kublajkan (delno priznan) | ||||||||||||||
• 1333–1370 | Toghan Temur (zadnji) | ||||||||||||||
Zakonodajalec | kurultaj | ||||||||||||||
Zgodovina | |||||||||||||||
• Džingiskan združi plemena | 1206 | ||||||||||||||
• Džingiskanova smrt | 1227 | ||||||||||||||
• Razdrobitev cesarstva | 1260-1264 | ||||||||||||||
• Padec Yuanskega mongolskega cesarstva | 1368 | ||||||||||||||
Valuta | Srebrni in bakreni kovanci, npr. dirhami, ter papirnati denar chao dinastije Yuan | ||||||||||||||
|
Mongolsko cesarstvo oz. Mongolski imperij (mongolsko Монголын Эзэнт Гүрэн, Mongoljin Ezent Güren ali Их Mонгол Yлс, Ih Mongol Uls) je bilo cesarstvo, ki se je v 13. in 14. stoletju raztezal od vzhodne Azije do vzhodne Evrope. Bilo je največje celovito cesarstvo v zgodovini človeštva, saj je v času največjega obsega leta 1279 merilo okrog 33 milijonov km² in segalo od Donave do Japonskega morja ter od Arktike do meja Bengalije na jugu.[1] Na ozemlju, ki je predstavljalo petino vsega kopnega na Zemlji, je takrat živelo več kot 100 milijonov prebivalcev,[2] zato ga imenujemo tudi Mongolski svetovni imperij.[3][4][5][6][7][8]
Nastal je z združitvijo mongolskih in turških plemen na ozemlju današnje Mongolije, od koder se je pod vodstvom Džingiskana, ki je bil proglašen za vladarja vseh Mongolov leta 1206, začel širiti proti vzhodu, zahodu in jugu. Za širjenje je imela največ zaslug mongolska vojska, ki je štela verjetno preko 200.000 vojakov, pa tudi sklepanje zavezništev z drugimi azijskimi narodi.
V dobi Mongolskega cesarstva je v celotni Evraziji vladal prost pretok tehnologij, dobrin in ideologij.
Po nasledstveni vojni med letoma 1260 in 1264 je pričelo cesarstvo razpadati. Zlata horda in Čagatajski kanat sta postala de facto neodvisna in sta zavrnila Kublajkana kot vrhovnega vladarja - kagana.[9][10] Do Kublajkanove smrti leta 1294 je cesarstvo razpadlo že na štiri kanate oz. cesarstva, ki so skrbeli predvsem za lastne interese,[11] vendar je bilo Mongolsko cesarstvo kot celota še vedno močno.[7] Veliki kani iz dinastije Yuan so prevzeli vlogo kitajskih cesarjev in prenesli sedež vladavine iz stare prestolnice Karakorum v Kanbalik (današnji Peking). Trije zahodni kanati so jih sicer priznavali za vrhovne vladarje ter jim plačevali dajatve, a so bili po podpisu mirovne pogodbe leta 1304 praktično neodvisni[12][13] in so se razvijali samostojno kot suverene države.[11] Mongolska nadvlada na Kitajskem se je končala leta 1368,[14] vendar je ena od dinastij preživela v Mongoliji vse do 17. stoletja.[15]
Napaka pri navajanju: Obstajajo <ref group=note>
oznake na tej strani, toda sklici se ne bodo izpisali brez predloge {{sklici|group=note}}
(glej stran pomoči).