Back Gliasel AF خلية دبقية Arabic Neyroqliya AZ قلیا AZB Невроглия Bulgarian Glija BS Cèl·lula glial Catalan Neuroglie Czech Gliacelle Danish Gliazelle German
.jpg)
Nevroglija (tudi samo glija) je živčno oporno tkivo, ki ga sestavljajo različne vrste nevroglijskih celic. V živčevju imajo oporno vlogo, preskrbujejo nevrone s hranili, vzdržujejo homeostazo, tvorijo mielin in s tem omogočajo izolacijo pri prevajanju impulzov, ščitijo živčevje pred okužbami in poškodbami ter se tudi aktivno vključujejo v nastajanje sinaps in modulacijo prenosa signalov v sinapsah.[1] Nevroglija, predvsem specializirane radialne glialne celice, so izjemno pomembne tudi pri razvoju možganov, saj ustvarijo poti, po katerih na novo nastale živčne celice migrirajo na pravo mesto, ter podlago, po kateri rastejo novi živčni končiči oz. aksoni.[1]
Nevroglija je vpletena v mnoge bolezenske procese, kot so poškodba hrbtenjače, amiotrofična lateralna skleroza, multipla skleroza in depresija.[1]
V človeški možganovini je 10 do 50-krat več nevroglijskih celic kot nevronov. V možganski skorji so prisotni večinoma oligodendrociti (75,6 %), potem astrociti (17,3 %), najmanj pa mikroglijske celice (6,5 %).[2] Tako glialne kot tudi živčne celice izvirajo iz embrionalne zarodne plasti, imenovane nevroektoderm; izjema predstavljajo mikroglialne celice, ki so del imunskega sistema in vstopijo v možgane preko obtočil med zgodnjim razvojem osebka.[1] Glialne celice so evolucijsko konzervirane, kar pomeni, da se v takšni ali drugačni obliki pojavljajo tako v preprostejših organizmih, kot so nevretenčarji, kot tudi v evolucijsko naprednejših organizmi, kot je človek. Zdi se, da je količina glialnih celic v živčevju sorazmerna z velikostjo organizma: pri vinski mušici predstavljajo glialne celice okoli 25 % živčevja, medtem ko na drugi strani pri slonu predstavljajo do 97 % možganov.[1]
Nevroglijo je leta 1856 med iskanjem vezivnega tkiva v možganih odkril Rudolf Virchow, nemški patolog.