Ôkno (lat. fenestra) je prozorna ali prosojna odprtina v steni, vratih ali vozilu, ki omogoča prehod svetlobi in, kadar ni zaprto, tudi zraku in zvoku. Okna so običajno zastekljena ali pokrita s katerim drugim prosojnim materialom. Na svojem mestu jih držijo okviri. Številna okna se lahko odprejo, kar omogoča prezračitev, ali zaprta, kar preprečuje vpliv zunanjih vremenskih razmer.[1]
Tipi oken so: v obliki obrvi, fiksno, eno in dvo krilno viseče drsno okno, horizontalno drsno okno, krilno okno, okno na nagib, na rotacijo, enojno in dvojno okno, ležeče okno, notranje okno, zunanje okno, okno kot nadsvetloba, okno kot žaluzija, strešno okno, balkonsko okno, poslikano okno, okno kot zasilni izhod, vitražno okno, francosko okno, bazilikalno okno, termalno ali Dioklecianovo okno, gotsko okno, križno okno, mrežno okno, podestno okno in dvojno - in trojno termopan okno, blagajniško okno, slepo ali lažno okno, itd.[2]
Rimljani so bili prvi znani uporabniki stekla za okna. Verjetno so tehnologijo prvič izvedli v rimsko-egipčanski Aleksandriji okoli leta 100 n. št. Papirnata okna so bila gospodarna in so se pogosto uporabljala v antični Kitajski, Koreji in na Japonskem. V Angliji je steklo postalo običajno v oknih navadnih domov šele v začetku 17. stoletja. Okna izdelana iz plošč sploščenih živalskih rogov so uporabljali že v 14. stoletju. Moderna velika okna od tal do stropa so postala mogoča šele po tem, ko so izpopolnili proces industrijske izdelave stekla.