Operacija Barbarossa

Ta pravopis potrebuje čiščenje. Pri urejanju upoštevaj pravila slogovnega priročnika. Razlog za čiščenje ni podan. Prosimo, da nam pomagaš izboljšati ta članek.

Operacija Barbarossa
Del druge svetovne vojne
Datum 22. junij 1941 – december 1941 Prizorišče Poljska, Belorusija, Ukrajina, Moldavija, Litva, Latvija, Estonija, Rusija Izid začasna zmaga sil osi
Udeleženci
Tretji rajh Romunija Finska Kraljevina Italija Madžarska Slovaška NDH	Sovjetska zveza
Poveljniki in vodje
Adolf Hitler Franz Halder Wilhelm Ritter von Leeb Fedor von Bock Gerd von Rundstedt Ion Antonescu Giovanni Messe Italo Gariboldi Carl Gustaf Emil Mannerheim	Stalin Georgij Žukov Aleksander Vasiljevski Semjon Budjoni Kliment Vorošilov Semjon Timošenko Markian Popov Fjodor Kuznecov Dimitrij Pavlov† (usmrčen) Ivan Tjulenev
Moč
~3.9 milijonov vojakov, 3,600 tankov, 4,389 letal[1]	~3.2 milijonov na začetku ( pozneje 5 milijonov ) 12-15,000 tankov, 35-40,000 letal[2]
Žrtve in izgube
918,000 mrtvih in ranjenih .[3] 2,093 letal [4] 2,758 tankov	okoli 802,191 mrtvih,[5] izgube 3.000.000 in okoli 3,300,000 ujetih.[6][7] 21,200 letal [8][9][10] 20,500 tankov

Operacija Barbarosa je bilo kodno ime za invazijo oboroženih sil Sil osi na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. Gre za največjo kopensko invazijo v zgodovini.

V nedeljo, 22. junija 1941, se je zgodaj zjutraj brez vojne napovedi začela operacija Barbarossa ali napad na Sovjetsko zvezo. Nemška letala so napadla sovjetska letališča in že v prvem naskoku večino uničila. V tek se je pognala trimilijonska armada, 150 nemških divizij in 37 divizij, sestavljenih iz Italijanov, Romunov, Madžarov ter Fincev.

Nemške sile so bile razporejene v tri armadne skupine:

• Armadna skupina Sever, ki je imela osnovno nalogo da zavaruje ruska pristanišča v Baltskem morju in vzpostavi kopensko povezavo s Finsko.
• Armadna skupina Center je imela za osnovni cilj uničenje jedra ruske Rdeče armade in ob uspešnem napredovanju zavzetje živčnega in komunikacijskega centra Rusije Moskvo.
• Armadna skupina Jug je imela za osnovno nalogo prodor do kavkaških naftnih polj, kar naj bi zagotovilo popolno avtonomijo nemške industrije.

Odpor sovjetske vojske je bil slabo voden in organiziran. Prodor je bil tako silovit, da so nemške tankovske enote daleč za sabo puščale cele sovjetske divizije, ki jih je pozneje obkoljevala pehota. Odrezani so se vdajali ogromni deli Rdeče armade. Zmeda je bila tudi zaradi sporazuma s Hitlerjem neznanska. Napadene sovjetske enote so, denimo, spraševale višja poveljstva, kaj naj storijo, ker streljajo na njih. Do konca septembra, ko je odpor postal bolj organiziran in učinkovit, je Sovjetska zveza utrpela izjemno hude izgube. Kljub temu je napad najprej zastal na osrednjem delu fronte, medtem ko so na jugu nadaljevali prodor, ki se je ustavil šele na vzhodnih mejah Ukrajine. Tu so Nemce marsikje sprva pričakali kot osvoboditelje izpod Stalinove tiranije. Toda zaradi zelo grobega ravnanja s prebivalstvom so Sovjeti sprejeli vojno kot »domovinsko vojno«. Tudi Stalinov primež je popustil. Ko je prvič po napadu javno spregovoril, je ljudi ogovoril z »bratje in sestre« in ne s »tovariši«, dovolil je verske obrede, častnikom je vrnil privilegije in časti, ki jih ni bilo od revolucije naprej. Poleg tega je pozval komuniste v sovražnem taboru in okupiranih državah, naj pomagajo prvi državi socializma. Jeseni 1941 je Hitler po kratkem zastoju sprožil nov napad, ki je trajal do decembra. Nemške in finske enote so obkolile Leningrad, na osrednjem delu fronte pa so Nemci že videli vodni stolp Himki v Moskvi. Dlje niso prišli, tako zaradi vedno hujšega odpora kot zaradi zime, kakršne niso bili vajeni. Cena je bila visoka, Hitler je izgubil četrtino svoje armade. Teh izgub ni mogel nadomeščati, medtem ko je Stalin svoje izgube nadomeščal v razmerju ena proti pet. Tako je Stalin iz Kremlja v začetku decembra 1941 sprožil pri že na pol izpraznjeni Moskvi veliko protiofenzivo, ki je trajala vse do pomladi 1942. V protiofenzivi so bile nemške enote ponekod potisnjene nazaj za 150 do 200 kilometrov.

1. ↑ Bergström, p130
2. ↑ Bergström 2007, p. 131-2: Uses Soviet Record Archives including the Rosvoyentsentr, Moscow; Russian Aviation Research Trust; Russian Central Military Archive TsAMO, Podolsk; Monino Air Force Museum, Moscow.
3. ↑ Boog, H, Germany and the Second World War, VoI. 4: The Attack on the Soviet Union (Oxford, 1994)
4. ↑ Bergström 2007, p 118: Sources Luftwaffe strength returns from the Archives in Freiburg.
5. ↑ Krivosheev, G.F, 1997, p.96. Documented losses only
6. ↑ »About the German Invasion of the Soviet Union«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. februarja 2009. Pridobljeno 1. februarja 2009.
7. ↑ THE TREATMENT OF SOVIET POWS: STARVATION, DISEASE, AND SHOOTINGS, JUNE 1941- JANUARY 1942
8. ↑ Bergström, p117
9. ↑ Krivosheyev, G. 1993
10. ↑ Note: Soviet aircraft losses include all causes