Pad

Pad
Pad
	Stari železni most v Cremoni, Lombardija
	Zemljevid doline reke Pad
Lokacija
Države	Italija, Švica, Francija
Fizične lastnosti
Izvir	Monte Viso, blizu Crissola, Kotijske Alpe ; 2100 m n.mv.44°42′05″N 7°05′35″E / 44.70139°N 7.09306°E
⁃ nadm. višina	2100 m
Izliv	Jadransko morje, Adria, 44°57′10″N 12°25′55″E / 44.95278°N 12.43194°E
⁃ nadm. višina	0 m
Dolžina	652 km
Površina porečja	74.000 km2
Pretok	1540 m3/s

Pad (latinsko Padus in Eridanus; italijansko Po; starodavno ligursko Bodincus ali Bodencus; starogrško Πάδος in Ἠριδανός) je reka, ki teče proti vzhodu po severni Italiji. Pad teče bodisi 652 km ali 682 km – glede na dolžino desnega pritoka Maira. Izviri reke Pad spomladi pronicajo iz kamnitega pobočja pri Pian del Re, ravninskega dela na koncu doline Val Po pod severozahodno steno Monvisa (Kotijske Alpe). Pad se konča z delto, ki štrli v Jadransko morje blizu Benetk. Odmaka površino 74.000 km², od katerih je 70.000 km² v Italiji, od teh 41.000 km² v gorskih okoljih in 29.000 km² na ravnici.^[1] Pad je najdaljša reka v Italiji, na najširšem mestu je razdalja 503 m.^[2] Pad se razteza vzdolž 45. severnega vzporednika.

Reka teče skozi več pomembnih italijanskih mest: Torino, Piacenza in Ferrara. Z Milanom je povezana z mrežo kanalov, imenovanih navigli, ki jih je pomagal načrtovati že Leonardo da Vinci. Blizu konca svoje poti reka ustvari široko delto (z več sto majhnimi kanali in petimi glavnimi, ki se imenujejo Po di Maestra, Po della Pila, Po delle Tolle, Po di Gnocca in Po di Goro na južnem delu, kjer je Comacchio, območje, ki slovi po jeguljah). Dolina reke Pad je bila ozemlje rimske Cisalpske Galije, razdeljena na Cispadansko Galijo (južno od reke Pad) in Transpadansko Galijo (severno od reke Pad).

Reka je podvržena hudim poplavam. Zato je več kot polovica njene dolžine omejena z argini ali nasipi. Naklon doline se zmanjša z 0,35 % na zahodu do 0,14 % na vzhodu. Obstaja 450 stoječih jezer.

Za Pad je značilen velik pretok (le nekaj rek daljših kot 1.000 km ima pretok slabši ali enak kot Pad).

↑ Raggi, Meri; Davide Ronchi; Laura Sardonini; Davide Viaggi (2007). »Po Basin Case study status report« (pdf). AquaMoney. Pridobljeno 6. aprila 2009.^{[mrtva povezava]}
↑ Zwingle, Erla (Maj 2002). »Italy's Po River Punished for centuries by destructive floods, northern Italians stubbornly embrace their nation's longest river, which nurtures rice fields, vineyards, fisheries—and legends«. National Geographic. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. decembra 2007. Pridobljeno 6. aprila 2009. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)

[AM-1] Raggi, Meri; Davide Ronchi; Laura Sardonini; Davide Viaggi (2007). »Po Basin Case study status report« (pdf). AquaMoney. Pridobljeno 6. aprila 2009.^{[mrtva povezava]}

[NG2002-2] Zwingle, Erla (Maj 2002). »Italy's Po River Punished for centuries by destructive floods, northern Italians stubbornly embrace their nation's longest river, which nurtures rice fields, vineyards, fisheries—and legends«. National Geographic. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. decembra 2007. Pridobljeno 6. aprila 2009. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)

[1]

[2]