Planetárna meglíca ali planétna meglíca je astronomsko telo (vrsta emisijske meglice), ki ga tvori približno okrogla razširjajoča, sevajoča lupina ioniziranega plina, nastala v fazi asimptotične veje orjakinj iz določenih tipov srednjemasivnih zvezd, na koncu svojih življenj.[2] Ime planetarna meglica (latinsko nebula – meglica) izhaja iz njihovih prvih odkritij v 1780-ih zaradi njihove podobnosti v izgledu s plinastimi planeti velikani v manjših optičnih daljnogledih, drugače pa niso fizično povezane s planeti Osončja.[3][4] Herschlovo ime za ta telesa se je prijelo in od tedaj se ni spremeninjalo.[4][5]
So relativno kratek pojav, ki traja do nekaj desettisoč let. Tipično življenje zvezde je za primerjavo več milijard let.[6] Običajno se označujejo kot PN ali v množini PNe.
Mehanizem za nastanek večine planetarnih meglic je verjetno naslednji: ob koncu življenja zvezde med njeno fazo rdeče orjakinje njene zunanje plasti odnašajo močni zvezdni vetrovi. Ko se večina njene atmosfere razsiplje, ultravijolično sevanje vročega svetlega jedra, imenovanega jedro planetarne meglice (planetary nebula nucleus, PNN), ionizira zunanje izvržene plasti zvezde.[2] Absorbirana ultravijolična svetloba prenese energijo lupini megličnega plina okrog osrednje zvezde in povzroči vidnost svetle obarvane planetrane meglice.
Planetarne meglice so verjetno pomembne pri kemični evoluciji krajevne Galaksije z odnašanjem elementov v medzvezdno snov z zvezd, kjer so ti nastali. Opazovali so jih tudi v bolj oddaljenih galaksijah in pridobili uporabne podatke o njihovih kemičnih porazdelitvah.
V zadnjih letih so slike Hubblovega vesoljskega daljnogleda razkrile, da ima veliko planetarnih meglic izjemno zapletene in različne morfologije. Približno 1/5 jih je krogelnih, večina pa je krogelno nesimetričnih. Mehanizmi, ki povzročajo takšne različne oblike in, še niso dobro znani. Pri tem so verjetno pomembne osrednje dvojne zvezde, zvezdni vetrovi in magnetna polja.