Portret Arnolfinijev | |
---|---|
Umetnik | Jan van Eyck |
Leto | 1434 |
Vrsta | olje na hrastov les (3 pokončne table) |
Mere | 82,2 cm × 60 cm ; table 84,5 x 62,5 cm |
Kraj | Narodna galerija, London |
Portret Arnolfinijev (ali Poroka Arnolfinijev, Arnolfinijeva poroka, Portret Giovannija Arnolfinija in njegove žene ali drugi naslovi) je oljna slika iz leta 1434 na hrastovi tabli staronizozemskega slikarja Jana van Eycka. Oblikuje celopostavni dvojni portret, za katerega verjamejo, da prikazuje italijanskega trgovca Giovannija di Nicolaa Arnolfinija in njegovo ženo, verjetno v njuni rezidenci v flamskem mestu Brugge.
Zaradi svoje lepote, zapletene ikonografije [1], geometrijske pravokotne perspektive [2] in razširitve slikovnega prostora z uporabo ogledala velja za eno najbolj izvirnih in najbolj zapletenih slik v zahodni umetnosti.[3][4] Po besedah Ernsta Gombricha je bilo »po svoje tako novo in revolucionarno kot Donatellovo ali Masacciovo delo v Italiji. Preprost kotiček resničnega sveta je bil nenadoma pritrjen na tablo, kot po čarovniji ... Prvič v zgodovini je umetnik postal popolni očividec v pravem pomenu izraza«.[5] Erwin Panofsky in nekateri drugi umetnostni zgodovinarji so portret obravnavali kot edinstveno obliko zakonske zveze, posneto kot slika.[6] Van Eyck jo je leta 1434 podpisal in datiral, z Gentskim oltarjem istega umetnika in njegovega brata Huberta pa je najstarejša zelo znana tabla, ki je bila naslikana v olju in ne v temperi. Slika je bila stoletja v lasti španskega kralja Ferdinanda VII., po anglo-španski vojni (1796-1802) je bila v lasti angleškega vojaka, od katerega je, leta 1842, slavno sliko odkupila Narodna galerija v Londonu.
Van Eyck je s tehniko nanašanja več plasti tankih prosojnih glazur ustvaril sliko z intenzivnostjo tako tona kot barve. Žareče barve prav tako pomagajo poudariti realizem in pokazati materialno bogastvo in bogastvo Arnolfinijevega sveta. Van Eyck je daljši čas sušenja oljne barve v primerjavi s temperami izkoristil za mešanje barv z barvanjem mokro na mokro, da bi dosegel subtilne razlike v svetlobi in senci, da bi povečal iluzijo tridimenzionalnih oblik. Tehniko mokro na mokrem, znano tudi kot alla prima, so močno uporabljali renesančni slikarji, vključno z Janom van Eyckom.[7] Sredstvo oljne barve je tudi Van Eycku omogočilo, da je zajel videz površine in natančno ločil teksture. Učinke neposredne in razpršene svetlobe je upodobil tudi s prikazom svetlobe iz okna na levi strani, ki jo odbijajo različne površine. Predlagano je bilo, da je s povečevalnim steklom naslikal najmanjše podrobnosti, kot so posamezni poudarki na vsaki oranžni kroglici, ki visi ob ogledalu.
Iluzionizem slike je bil izjemen za tisti čas, deloma zaradi upodobitve detajlov, predvsem pa zaradi uporabe svetlobe za vzbujanje prostora v notranjosti, zaradi »povsem prepričljive upodobitve sobe in ljudi, ki so v njej«.[8] Ne glede na pomen, ki je pripisan prizoru in podrobnostim, o tem je bilo veliko razprav, je slika, po Craigu Harbisonu, »edina severna tabla 15. stoletja, ki je ohranjena, v kateri so sodobniki umetnika prikazani v neki akciji, v sodobni notranjosti. Prav mamljivo je, da bi temu rekli prva žanrska slika - slika vsakdanjega življenja - sodobnega časa«.
{{navedi splet}}
: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)