Pretorijanski prefekt

Pretorijanski prefekt (latinsko praefectus praetorio, grško starogrško ἔπαρχος/ὕπαρχος τῶν πραιτωρίων [eparhos/iparhos ton praitoríon]) je bil naziv visokega funkcionarja Rimskega cesarstva.

Prvotno je bil poveljnik pretorijske straže, potem pa je postopoma pridobil obširne pravne in upravne funkcije in postal glavni cesarjev pomočnik. Pod Konstantinom I. je izgubil večino svojih pooblastil in se pretvoril v upravnega uradnika. Ko so njegovi nasledniki imperij razdelili na manjše ozemeljske enote, so imele najvišji položaj pretorijanske prefekture in pretorijanski prefekti so ponovno postali glavni državni ministri, po katerih se imenujejo številni zakoni. Takšno vlogo so obdržali do vladavine cesarja Heraklija, ki je z obširnimi reformami zmanjšal njihovo moč in jih pretvoril v načelnike uprav provinc. Zadnji sledovi prefektur so izginili v Bizantinskem cesarstvu v 840. letih.

Naslov praefectus praetorio je na napisih pogosto skrajšan na PR PR ali PPO.^[1][2]

1. ↑ L. Adkins, R. Adkins, Handbook to life in Ancient Rome, Oxford University Press, 1993, ISBN 0-19-512332-8, str. 241.
2. ↑ M.C.J. Miller, Abbreviations in Latin, Ares Publishers, inc., 1998, ISBN 0-89005-568-8, str. xxcii in xcvi.