Pristanek na Luni

Interaktivni zemljevid krajev vseh mehkih pristankov na Luni do leta 2024 (zgoraj)       program Luna (ZSSR)       program Apollo (ZDA)       program Čandrajan (IND)       IM-1 (ZDA)       program Surveyor (ZDA)       program Čang'e (LRK)       SLIM (JAP) Datumi pristankov so v UTC; z izjemo programa Apollo so bili vsi robotski. Luna 9, prvi predmet človeške izdelave, ki je mehko pristal na Luninem površju (spodaj levo). sličica posnetka nekaj trenutkov preden je Neil Armstrong postal prvi človek, ki je stopil na površje drugega nebesnega telesa, 21. julija 1969 ob 02:56 UTC.[1]

Pristanek na Luni je prihod vesoljskega plovila na površje Lune, Zemljinega edinega naravnega satelita. Kot Zemlji najbližje in najbolj dostopno nebesno telo solidne velikosti je bila Luna logičen cilj vesoljskih programov vse od začetka dobe raziskovanja Vesolja. Večina dozdajšnjih odprav se je končala z bolj ali manj kontroliranim padcem robotske sonde na Lunino površje, ob čemer se je sonda raztreščila, 26 odprav pa je uspešno izvedlo mehak pristanek. Nekaj od njih je naknadno izvedlo še izstrelitev pristajalnega modula z Luninega površja in njegovo vrnitev na Zemljo, od tega vseh šest s človeško posadko.

Prvi objekti človeške izdelave so dosegli Luno v času hladne vojne sredi 20. stoletja, ko je potekala zagrizena vesoljska tekma med takratnima velesilama Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike. Sovjetska sonda Luna 2 je 13. septembra 1959 postala prvi objekt, ki je treščil na Luno, nekaj let kasneje pa sta velesili v razmaku nekaj mesecev izvedli prva mehka pristanka robotskih plovil (sovjetska Luna 9 31. januarja 1966 in ameriški Surveyor 1 30. maja 1966). Vrhunec je dosegel ameriški program Apollo s prvim človeškim pristankom na Luni, kar je uspelo odpravi Apollo 11 20. julija 1969. Združene države Amerike so do leta 1972 izvedle še pet človeških in več robotskih odprav na Luno, nato pa je vesoljska tekma zamrla in z njo tudi tovrstne zapletene, drage in tvegane odprave. Zadnji človek je zapustil Lunino površje 14. decembra 1972.

Prvi mehak pristanek na Luni po pristanku sovjetske sonde Luna 24 19. avgusta 1976 je izvedla šele kitajska sonda Čang'e 3 14. decembra 2013. V vmesnem času so poleg ameriških v Luno kontrolirano treščile še sonde Japonske (Hiten 1993 in SELENE 2009), Evropske (SMART-1, 2006), Indijske (Čandrajan 1, 2008) in Kitajske vesoljske agencije (Čang'e 1, 2009). Indija je nato 23. avgusta 2023 s sondo Čandrajan 3 postala četrta država, ki je izvedla mehak pristanek, Japonska pa 22. januarja 2024 peta, s sondo SLIM.^[2]

22. februarja 2024 je pristajalni modul Odysseus v sklopu ameriške robotske odprave IM-1 mehko pristal na Luni kot prvi tak podvig zasebnega podjetja (Intuitive Machines; sicer v sklopu Nasinega programa Commercial Lunar Payload Services).^[3] Trenutno je v različnih fazah načrtovanja še nekaj pristankov, vključno z nadaljnjimi komercialnimi, naslednjega koraka raziskovanja Lune – človeškega pristanka z vzpostavitivjo stalnejše naselbine – pa zaenkrat ni na vidiku.

1. ↑ Roach, John (16. julij 2004). »Apollo Anniversary: Moon Landing "Inspired World"«. National Geographic. Pridobljeno 14. maja 2018.
2. ↑ Xin, Ling (22. januar 2024). »Japan's successful Moon landing was the most precise ever«. Nature. doi:10.1038/d41586-024-00151-3. ISSN 0028-0836.
3. ↑ Chang, Kenneth (22. februar 2024). »A U.S.-Built Spacecraft Lands on the Moon for the First Time Since 1972«. The New York Times. Arhivirano iz spletišča dne 22. februarja 2024. Pridobljeno 24. februarja 2024.